TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Slovenski zakonodajalec je pogoj iz prava EU o tem, da mora obstajati „nevarnost pobega“, prenesel v notranji pravni red tako, da je določil višji dokazni standard, in sicer, da mora biti ta nevarnost pobega „utemeljena“, dodatno pa je v določbi člena 2(31) ZMZ-1 opredelil pojasnjevalno določbo, da nevarnost pobega pomeni, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče „utemeljeno sklepati, da bo oseba pobegnila.“ S tem je slovenski zakonodajalec skušal slediti določbi drugega pod-odstavka člena 8(3) Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev), ki pravi, da se „razlogi za pridržanje opredelijo v nacionalnem pravu.“ Ti razlogi so v določilu prvega pod-odstavka člena 8(3) Direktive o sprejemu 2013/33/EU po stališču Sodišča EU „izčrpno“ našteti, vsak od njih ustreza določeni potrebi in je samostojen.

Begosumnost tožnika v konkretnem primeru je namreč do tolikšne mere izkazana, da se v tem primeru, kjer gre za izvajanje prava EU (člen 51(1) Listine EU o temeljnih pravicah), vprašanje skladnosti določbe druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 s pravom EU (6. člen Listine EU o temeljnih pravicah) sodišču ni postavilo v takšni meri, da bi tožbi ugodilo zaradi sistemskega problema slabe kakovosti pravne regulacije iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1.

Slovenski zakonodajalec ni v notranji pravni red prenesel določbe člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU, ki državam članicam izrecno nalaga, da zagotovijo pravila o alternativah pridržanju, kot so redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu. Tega slovenski zakonodajalec ni naredil kljub izrecni obveznosti po Direktivi o sprejemu 2013/33/EU, ki pa se v določilu člena 8(4) ne more uporabljati neposredno.