TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Revizije se zavrnejo.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

V pomenu, kot ga jasno opredeljuje Direktiva, je treba razumeti tudi pojem "statičen delovni stroj" iz prvega odstavka 93. člena ZTro-1, ki lahko pomeni le delovne stroje, ki so dovolj trdno povezani s tlemi, da so nepremični (in niso le parkirani). Delovni stroji, ki se lahko premikajo, bodisi zato, ker imajo kolesa ali pa so premakljivi s pomočjo drugih strojev, so premični. Torej ne morejo biti opredeljeni kot statični (stacionarni) delovni stroji. Odgovor na prvo pravno vprašanje, v zvezi s katerim je bila dopuščena revizija v tej zadevi, je torej da so statični delovni stroji v smislu prvega odstavka 93. člena ZTro-1 le stroji, ki se ne premikajo. Pri tem je Vrhovno sodišče izhajalo tudi iz dejstva, da je vračilo trošarine v splošnem davčna ugodnost, izjema od siceršnje obveznosti plačevanja trošarine od energentov, ki jo je že zato, ker je plačilo trošarine nujno za zagotovitev davčnih prihodkov, treba razlagati restriktivno. S takšno zožujočo razlago pa se na drugi strani tudi izključuje možnosti zlorab.

Glede na to, da ima (po nespornih dejanskih ugotovitvah v obravnavani zadevi) demper kolesa in je namenjen nalaganju in prevažanju mineralne surovine znotraj delovišča ter njenemu raztovarjanju na lokaciji mobilne drobilnice, in se torej med opravljanjem svoje osnovne funkcije lahko premika, ga po presoji Vrhovnega sodišča ni mogoče šteti za statični delovni stroj v smislu prvega odstavka 93. člena ZTro-1. Iz enakega razloga tudi ne čelnega nakladalca in rovokopača, katerih osnovna funkcija tudi po revidentovih navedbah prav tako vključuje premikanje, prevoz mineralne surovine znotraj delovišča (kamnoloma).

Države članice niti nimajo tako širokega polja proste presoje, da bi lahko znižano davčno obremenitev za porabo energentov v svojih nacionalnih ureditvah uredile na način (kot to zahteva revident), da bi izjeme oziroma znižanja dejanskih ravni obdavčitve iz točke c drugega odstavka 8. člena Direktive predvidele tudi za energente, ki jih kupci porabijo za stroje, ki se uporabljajo za druge industrijske in komercialne namene in ne pri visokih in nizkih gradnjah ter pri javnih delih. Zato ta izjema ne more biti podlaga za to, da bi lahko slovenski zakonodajalec ugodnejšo trošarinsko obravnavo predvidel za energente, ki se uporabijo kot pogonsko gorivo obravnavanih strojev v dejavnosti pridobivanja kamna. Povedano drugače, če bi ugodnejšo trošarinsko obravnavo na podlagi navedene izjeme priznal tudi kupcem energentov, ki jih porabijo za pogon vseh strojev v dejavnosti pridobivanja kamna, ne bi pravilno implementiral določb Direktive.

Odgovor na drugo pravno vprašanje v tej reviziji je, da prvi odstavek 93. člena ZTro-1 v delu, ko ta določa, da imajo pravico do vračila trošarine v višini 50% povprečnega zneska trošarine, ki je predpisana za plinsko olje za pogonski namen v obdobju za katerega se zahteva vračilo trošarine, za energente, ki jih dokazljivo porabijo za pogon strojev, kupci – osebe, ki dejansko opravljajo dejavnost gradbeništva, ki se uvršča v področje "Gradbeništvo", v skladu s predpisom, ki ureja standardno klasifikacijo dejavnosti, ne predvideva pa tega tudi za uporabo energentov za stroje v dejavnosti pridobivanja kamna ni v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) in svobodno gospodarsko pobudo (74. člen Ustave) iz razlogov, ki jih navaja revident. Stališča o morebitni neskladnosti same Direktive z določbami Listine Evropske unije o temeljnih pravicah z vidika zagotavljanja načela enakosti in svobodne gospodarske pobude, pa iz revizijskih navedb tudi ni razbrati.

Ker je revident v okviru svoje dejavnosti pridobivanja kamna energente porabil za pogon strojev demperjev, rovokopačev in čelnih nakladalcev, ki niso ne statični delovni stroji ne stroji, ki bi bili uporabljeni v dejavnosti gradbeništva, je utemeljeno stališče Upravnega sodišča, da na podlagi prvega odstavka 93. člena ZTro-1 ni upravičen do vračila trošarine.