TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi druge toženke se ugodi in se izpodbijana sodba v I. in IV. točki izreka spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi:

"Drugo toženka je dolžna v 15 dneh tožnici solidarno plačati znesek 150.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 5. 2011 dalje in stroške tega postopka v višini 18.419,32 EUR in sama 5.167,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči po izteku izpolnitvenega roka dalje."

II. Pritožba prvo toženca se zavrne in se izpodbijana sodba glede prvo toženca v I., II. in IV. točki izreka potrdi.

III. Prvo toženec sam nosi pritožbene stroške in je dolžan v 15 dneh plačati tožnici stroške postopka z odgovorom na pritožbo v znesku 4.074,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi naslednji dan od izteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

IV. Tožnica je dolžna v 15 dneh plačati drugo toženki stroške pritožbenega postopka v znesku 2.559,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi naslednji dan od izteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Odškodninska odgovornost odvetnika je posebna vrsta poslovne odškodninske odgovornosti, ki se presoja po pravilih OZ o mandatni pogodbi in ZOdv.

Odvetnikova dolžnost je, da uporabi vse svoje profesionalno znanje za dosego določenega rezultata, da torej ravna s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, ki kot merilo postavlja tipično, običajno, normalno ravnanje povprečnega strokovnjaka z istega področja (drugi odstavek 6. člena OZ).

Prvi toženec je ravnal protipravno, ker tožnice pri izdelavi pravnega mnenja, ki je bilo vezano na Predpogodbo, ni opozoril na jasno določbo, po kateri ta zaradi poteka roka ni bila več zavezujoča.

Izpolnitev Predpogodbe je bila res dogovorjena kot sklenitev glavne pogodbe med prodajalcem in tožnico kot kupovalko. Vendar pa način izpeljave plačila dogovorjenega pogodbenega zneska nepremičnine z leasing financiranjem, po vsebini ni bil nič drugačen od namena, ki sta ga zasledovali pogodbeni stranki pri sklenitvi Predpogodbe, to je izročitev nepremičnine tožnici, kar se je dejansko na podlagi navedenih pogodb tudi zgodilo.

Ni bila dolžnost tožnice, da bi se po prejemu pravnega mnenja svojega odvetnika, posvetovala bodisi s katerim drugim odvetnikom (zahtevala drugo mnenje), bodisi se spustila v spor z G. F. Izrecno je bilo namreč v mnenju navedeno, da bi bila dolžna, če bi jo G. F. tožil na sklenitev glavne pogodbe, plačati še dodatne sodne stroške v znesku preko 20.000,00 EUR. Zato izvedeni dokazni postopek ne daje podlage za sklepanje o deljeni odgovornosti pravdnih strank.

Prvi toženec je dal konkretne pripombe na izvedensko mnenje v točkah a do c (druga stran omenjene pripravljalne vloge), ki jih je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi tudi v celoti, z izjemo nepojasnjenega prilagoditvenega indeksa datumu sklenitve pogodbe 10+, upoštevalo. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ker ni zahtevalo dopolnitve izvedenskega mnenja.

Po oceni sodišča druge stopnje morata biti za nastanek zavarovalnega primera kumulativno izpolnjena dva pogoja in sicer, da vzrok škode (strokovna napaka odvetnika) nastane v času trajanja zavarovanja in da je zahtevek postavljen v času trajanja zavarovanja (gre za tako imenovano teorijo uveljavljanja zahtevkov). To pa pomeni, da je prva vložitev odškodninskega zahtevka zavarovalni primer ali zahtevkovni sprožilec. Zavarovalnica torej ne nudi zavarovanja za vsako nestrokovno ravnanje odvetnika, ampak le za tisto, ki ima za posledico (pravočasno) postavljen odškodninski zahtevek (prvi odstavek 964. člena OZ).