TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbam zagovornikov obtoženih R. V., P. B. in Z. V. se ugodi v celoti, pritožbam okrožne državne tožilke, zagovornikov obtoženih R. V. in D. Z. pa deloma in se razveljavi

1. sklep o zavrženju obtožbe:

2. sodba v delu pod točko B, in sicer glede:

- R. V. pod točko B/1/a in b, izrek o enotni zaporni in denarni kazni, stroških kazenskega postopka kolikor se nanašajo na razveljavljeni del, premoženjskopravni zahtevek glede zneska 38.632,15 EUR družbi S. d.o.o. iz K. ter glede premoženjskopravnega zahtevka R. T.;

- P. B. za kaznivo dejanje pod točko B/1/a;

- R. V. za kaznivo dejanje pod točko B/1/a;

- Z. V. za kaznivo dejanje pod točko B/1/a in b;

- D. Z. za kaznivo dejanje pod točko B/1/a, izrek o enotni zaporni kazni v pogojni obsodbi in stranski denarni kazni;

in v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V ostalem pa se pritožbe okrožne državne tožilke, zagovornikov R. V. in D. Z., v celoti pa pritožba zagovornika obtoženega K. I. zavrnejo kot neutemeljene in v nerazveljavljenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje, in sicer v celotnem delu pod točko A, pod točko B pa glede R. V. za kaznivo dejanje pod točko B/2/a in b, za katero se kazen eno leto in en mesec zapora ter stranska denarna kazen v višini 140 dnevnih zneskov po 30,00 EUR, oziroma 4.200,00 EUR, izrečeta ter obtoženega D. Z. za kaznivo dejanje pod točko B/3/b, za katero se v izrečeni pogojni obsodbi kazen dva meseca zapora s preizkusno dobo dveh let, določita ter glede obtoženega K. I. glede kaznivega dejanja pod točko B/3/a.

III. Obtoženi K. I., R. V. in D. Z. so dolžni plačati sodno takso glede kaznivega dejanja, ki odpade na obsodilni del sodbe.

Nedopustnost spremembe obtožbe vidi sodišče prve stopnje v tem, da so bila dejstva, na katera se nanašajo tudi kaznivi dejanji zlorabe položaja, znana že ob vložitvi obtožbe in drugič, da so bila določena dejstva razkrita z izvajanjem obrambe, konkretno P. B.. Takšna razlaga pa ni pravilna. Ne glede na to, ali so bila določena dejstva znana ali ne, je pomembna ocena tožilstva, da presoja na glavni obravnavi izvedenih dokazov kaže na drugačno dejansko stanje. To drugačno oceno pa je državna tožilka na glavni obravnavi tudi zelo podrobno opisala. Povsem utemeljeno pa pritožba navaja, da se pomen in dokazna vrednost posameznega dokaza spreminja tekom postopka in se ocenjuje tudi z drugimi dokazi, ki so izvedeni, kakor tudi s tistimi, ki so bili naknadno pridobljeni po vloženi obtožbi. Dokazi zoper obtoženo P. B. so se pričeli izvajati šele na glavni obravnavi glede na to, da je bila zoper njo vložena neposredna obtožba, dvoma pa tudi ni, da je bil dokazni postopek zelo obširen in da so se dokazi, kot rečeno, pridobivali tudi tekom dokaznega postopka. Ker je tožilka na podlagi vseh na obravnavi izvedenih dokazov ocenila, da ugotovljeno dejansko stanje terja spremembo obtožbe, ki se je nanašala na ista izvršitvena dejanja kot po prvotni obtožbi, je bila do posega v obtožbo tudi upravičena.

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe ni moč razbrati, čemu se modificirana obtožba ne bi smela opirati na dejstva, ki so bila razkrita z izvajanjem obrambe obtožencev. Teh dejstev v sodbi razen tiste, ki so navedene v opombi pod točko 4, sodišče tudi ni podrobneje navedlo, je pa moč razbrati, da naj bi bil kršen privilegij zoper samoobtožbo glede na to, da je obtožena B. listine predložila v potrditev svojega zagovora češ, da kaznivega dejanja po prvotni obtožbi, ni storila. Pritrditi pa gre državni tožilki, da predložitev dokaznega gradiva s strani obrambe s procesnega vidika ne more biti sporno, kakor tudi ne, da se isti dokazi s strani strank v postopku lahko tolmačijo različno. Pravica predložitve dokazov v svojo korist predstavlja temeljno pravico do obrambe v smislu 29. člena Ustave RS, o čemer mora biti obdolženec v smislu 5. člena ZKP poučen že ob prvem zaslišanju. Glede na načelo proste ocene dokazov tudi ni nobene ovire, da sodišče, kar enako velja tudi za tožilca, tistih dokazov, ki jih je obtoženec predloži v svojo korist, ne bi smelo dokazno oceniti v njegovo škodo. Pravilo iz drugega odstavka 355. člena ZPP, da mora sodišče vestno presoditi vsak dokaz posebej in zvezi z ostalimi dokazi, velja enako za vse dokaze, ki so bili izvedeni na glavni obravnavi, ne glede na to, ali so bili predloženi s strani strank ali pribavljeni po uradni dolžnosti. Zato izpodbijano stališče o nedopustnosti razširitve obtožnice na podlagi s strani obrambe predstavljenih dejstev, ni pravilno.