TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v znesku 200,00 EUR.

Prvi odstavek 134.a člena KZ-1 inkriminira zalezovanje, ki se lahko izraža v različnih oblikah. Pri konkretni izvršitveni obliki, ki se v izreku izpodbijanega dela sodbe očita obsojencu, gre za tisto prizadevanje vzpostavitve stika z oškodovancem, ki je: (i) ponavljajoče (frekventno), (ii) vsiljivo (z vidika oškodovanca nezaželeno) in (iii) ki pri oškodovancu povzroči prestrašenost ali ogroženost. Dobrini, ki ju varuje kazenska norma, sta posameznikova zasebnost in njegovo osebno dostojanstvo.

Vrhovno sodišče je v dosedanji praksi že sprejelo stališče, da lahko sodišče tudi brez izrecne pravne podlage zavrže predlog obrambe za delegacijo pristojnosti, če gre za zlorabo postopkovnih pravic.

Zagovornik svoje aktivnosti brez uspeha opravičuje z zagotavljanjem obsojenčeve pravice do obrambe oziroma njegove pravice do nepristranskega sojenja, saj se izvrševanje procesnih pravic konča tam, kjer se začne njihova zloraba.

Umik predloga za pregon ima v skrajšanem postopku procesni korelat v zavrženju obtožnega predloga oziroma izdaji zavrnilne sodbe, na zakonitost zbranih dokazov in drugega gradiva pa nima nobenega vpliva.

Sodnikovo sodelovanje v isti zadevi pred sojenjem ne more samo po sebi utemeljiti dvoma v njegovo nepristranskost. Odločilna za presojo sta obseg in narava predhodno sprejete odločitve.