TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Podatki iz psihiatrovega izvedenskega mnenja o tožnikovem zdravljenju, diagnozi njegove duševne bolezni, osebnostnih lastnostih in siceršnjih osebnih in družinskih razmerah so po svoji naravi zaupni. Njihova posebna zakonska opredelitev kot zaupnih v razmerju do posameznih uporabnikov zato ni potrebna. Ker tožena stranka ni imela pooblastila niti v zakonu niti v tožnikovem privoljenju za posredovanje psihiatrovega izvedenskega mnenja tretjim osebam, je s takim ravnanjem posegla v tožnikovo pravico do zasebnosti kot eno temeljnih človekovih pravic iz 35. člena Ustave Republike Slovenije in mu je zato odškodninsko odgovorna.

Obrazložitev:

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka grobo posegla v tožnikove osebnostne pravice, ker je v maju 1993 poslala Občinski komisiji za vloge in pritožbe v vednost izvedeniško mnenje psihiatra o tožniku, do katerega je prišla kot udeleženec v postopku pri takratnem sodišču združenega dela. Zato je toženi stranki naložilo, da sodbo brez obrazložitve pošlje tej komisiji, da sodbo brez obrazložitve prebere na svojem delavskem svetu in da tako sodbo za 8 dni izobesi na svoji oglasni deski. Glede na ugotovljeni obseg prizadejanih duševnih bolečin je toženi stranki naložilo tudi plačilo odškodnine v določenem delu, presežni zahtevek pa je zavrnilo. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke le delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je prisojeno denarno odškodnino za manjši znesek znižalo, v preostalem pa je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Vrhovno sodišče RS je revizijo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno. V razlogih je, med drugim, navedlo:

'Pravica do zasebnosti je ena temeljnih človekovih pravic, ki je varovana v 35. členu Ustave Republike Slovenije, v katerem je
zagotovljena nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic. Varovana je tudi v
mednarodnih aktih, med drugim v 8. členu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Ul. RS, Mednarodne pogodbe št. 7/94), po katerem ima vsak pravico do spoštovanja svojega osebnega in družinskega življenja, svojega doma in dopisovanja. Pravica do osebnega življenja obsega tudi pravico do skritosti osebnega življenja, torej pravico do varovanja podatkov o njem. Tako Finžgar (Osebnostne pravice, Ljubljana, 1985, stran 121) navaja, naj bo skrito vse, kar spada v osebno in družinsko življenje in za kar posameznik ne želi, da se odkrije ali ima interes na tem, da se ne odkrije. Kršitev pravice do osebnega življenja, katere segment je tudi pravica do zasebnosti, je podana, če se brez privolitve prizadetega raznašajo dogodki in dejstva iz njegovega osebnega in družinskega življenja, ne glede na to, ali to lahko škodi njegovemu ugledu ali časti. Zaradi pravice do zasebnosti so opredeljene tudi dolžnosti varovanja poklicne skrivnosti, ki veljajo na primer za zdravnike, odvetnike, duhovnike, psihologe itd. in kar je posebej urejeno v ustreznih zakonih in kodeksih poklicne etike. Tudi če te dolžnosti niso posebej zakonsko urejene, je možno uveljavljanje sodnega varstva pravice do zasebnosti v skladu z določbama prvega in
četrtega odstavka 15. člena neposredno na podlagi same Ustave RS ali ustrezne ratificirane in objavljene mednarodne konvencije.

Izvedeniško mnenje psihiatra, do katerega je tožena stranka prišla v sodnem postopku zaradi prenehanja tožnikovega delovnega razmerja, vsebuje poleg osnovnih osebnih podatkov, ki omogočajo samo identifikacijo tožnika, tudi podatke o njegovi zdravstveni
dokumentaciji o preteklem in sedanjem zdravljenju, osebne podatke iz večkratnih razgovorov izvedenca s tožnikom, iz razgovora s tožnikovo ženo o družinskih razmerah in tožnikovih lastnostih ter obnašanju v času obolelosti, rezultate več psiholoških testov in laboratorijskih preiskav in izvedenčevo mnenje o diagnozi tožnikove duševne bolezni ter njegovih različnih sposobnostih v času pregleda in pred njim. Vse to so podatki zaupne narave, za mnoge od njih velja tudi dolžnost varovanja poklicne skrivnosti za zdravnika. Do varovanja teh podatkov je tožnik upravičen v okviru svoje pravice do zasebnosti. Narava navedenih podatkov sama po sebi terja od drugih tako skrbnost, kot jo lahko drugi terjajo zase. Zaradi same narave navedenih podatkov posebna zakonska opredelitev teh podatkov kot zaupnih v odnosu do posameznih uporabnikov podatkov niti ni potrebna. Samo dejstvo, da je tožena stranka prišla do njih kot stranka v sodnem postopku, narave teh podatkov ni spremenilo. Zato niso upoštevni ugovori tožene stranke, da podatki niso bili posebej označeni kot poklicna ali drugačna skrivnost. Ti podatki so zaupni sami po sebi, po naravi
stvari same. Poseg vanje pomeni poseg v temeljno človekovo pravico do zasebnosti. Poseg predstavlja že samo nepooblaščeno zbiranje takih podatkov, toliko bolj pa gre za poseg pri nepooblaščenem razširjanju takih podatkov, in sicer ne glede na dejstvo, kako so bili pridobljeni (Ada Polajnar Pavčnik: Temeljne pravice kot osebnostne pravice; v delu več avtorjev: Temeljne pravice, Ljubljana, 1997, stran 167). Tožena stranka ni imela pooblastila niti v zakonu niti v tožnikovem privoljenju za posredovanje psihiatrovega izvedeniškega mnenja tretjim osebam. Zato je materialnopravno pravilna ugotovitev obeh nižjih sodišč, da je ravnanje tožene stranke predstavljalo grob poseg v tožnikovo temeljno človekovo pravico do zasebnosti.

Ob vsem že obrazloženem ni odveč dodati, da gre v obravnavani zadevi za res grobo kršitev tudi zaradi dodatnega dejstva, da je bil tožnik pri toženi stranki v delovnem razmerju, torej v takem odnosu, ki je tudi zaupne narave. Delavec in delodajalec v takem razmerju prihajata do podatkov zaupne narave, do osebnih podatkov o delavčevem zdravstvenem stanju, družinskih razmerah, premoženjskih razmerah itd. na eni strani in do zaupnih podatkov o delovanju delodajalca, od katerih so nekateri lahko poslovna skrivnost. Teh podatkov tudi po prenehanju delovnega razmerja ne smeta nepooblaščeno posredovati tretjim osebam, in sicer ne glede na razloge in način prenehanja delovnega razmerja in ne glede na način pridobitve teh podatkov. Tožena stranka, ki je prišla do podrobnih podatkov o tožnikovi duševni bolezni sicer po prenehanju delovnega razmerja v samem sodnem postopku, je poleg že prej obrazloženega kršila tudi razmerje zaupnosti, ki izvira iz same narave delovnega razmerja.

Tožena stranka je skušala svoje ravnanje opredeliti kot obrambo svojih upravičenih interesov zaradi zatrjevano neupravičenih
tožnikovih trditev o nezakonito vodenem disciplinskem postopku. Na neutemeljenost takega ugovora sta obširno in pravilno odgovorili že obe nižji sodišči, med drugim tudi z ugotovitvijo, da bi tožena stranka zadostila potrebam svoje obrambe že s pošiljatvijo same odločbe sodišča združenega dela, da torej ni bilo prav nobene upravičene potrebe za pošiljanje samega psihiatrovega izvedeniškega mnenja. V reviziji na novo podana opredelitev, da je šlo za obrambo pravice tožene stranke do njenega ugleda in dobrega imena, stvari same prav nič ne spremeni. Odgovor obeh sodišč je tudi pri taki opredelitvi pravic tožene stranke še vedno pravilen in zadosten. Tožena stranka bi lahko in bi tudi morala svojo pravico do ugleda in dobrega imena braniti tako, da ne bi kršila tožnikove temeljne človekove pravice do zasebnosti. Njena obramba bi bila dovolj uspešna in zadostna, če bi jo izvedla na že opisani način. Zato niti ni potrebno opozarjati, da iz tožnikove vloge jasno izhaja, da je očitek o nezakonitem vodenju disciplinskega postopka naslovljen na točno določenega posameznika in ne na samo toženo stranko.'