IZREK
I. Tožbi se ugodi tako, da se izpodbijana odločba št. 2142-584/2016/32 (1312-03) z dne 1. 6. 2018 odpravi in se prošnji za mednarodno zaščito prosilca z imenom A. A., roj. dne … 1974, državljan Islamske republike Iran, ugodi in se mu prizna status begunca z dnem 1. 6. 2018.
II. Sodna odločitev o priznanju statusa begunca iz prve točke izreka te sodbe učinkuje z njeno pravnomočnostjo kot dovoljenje za stalno prebivanje tožnika v Republiki Sloveniji.
JEDRO
Tožena stranka je dala preveliko oziroma izključno težo vprašanju obstoja preteklega preganjanja v Iranu. Po tem, ko je na podlagi ocene verodostojnosti ugotovila, da ne more verjeti tožniku, da so se dogodki v Iranu odvijali tako, kot jih je opisal, tudi ni dala nobene teže drugim navedbam in predloženim dokazom tožnika o njegovem odnosu do krščanske vere pred in po krstu v Sloveniji. V zadevi, kot je obravnavana, je bistvena nevarnost, ki tožniku grozi v primeru vrnitve v Iran in s tem povezano vprašanje, kako bi na tožnika gledala iranska oblast (deveti odstavek 27. člena ZMZ-1), spričo njegovega krsta in vključenosti v protestantsko versko skupnost, če bi tožnik postal za oblast sumljiv in prepoznaven.
Kadar gre za zatrjevano spremembo vere „sur place“, je potrebno napraviti natančno in poglobljeno presojo spreobrnitve veroizpovedi, resnosti verovanj in načina njihove manifestacije v Iranu v primeru vrnitve, tudi po uradni dolžnosti. Upravno sodišče je v sodni praksi že zavzelo stališče, da kadar gre za prosilca za mednarodno zaščito, pri katerem je do spremembe vere prišlo šele po prihodu begunca iz Irana v državo, ki odloča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito („sur place“), potem je za presojo utemeljenosti strahu oziroma z vidika verodostojnosti potrebna rigorozna in natančna ocena o pristnosti spremembe vere. Verske aktivnosti, ki so same sebi namen, ne vzpostavljajo utemeljenega strahu pred preganjanjem v izvorni državi, če je takšno oportunistično ravnanje očitno vsakomur, vključno z organi v državi izvora.
Dokazni standard v zadevah mednarodne zaščite je po dobrih praksah držav članic EU in priporočilih UNHCR precej nižji od 50% in da je nižji od dokaznega standarda t.i. ravnotežja med dvema različnima možnostima. Gre za standard razumne verjetnosti, da bi do preganjanja prišlo.
Tožnik je izkazal, da je vero prav gotovo spremenil po prihodu v Slovenijo, in je novo protestantsko vero nedvomno prakticiral vsaj od marca leta 2016 naprej v zasebnem in javnem življenju in od tožnika ni mogoče zahtevati, da bi se nevarnosti lahko izognil z odpovedjo verskim dejanjem, na primer, da bi jo skrival v javnosti. Zanj bi takšna prepoved izkazovanja vere predstavljala hudo kršitev pravice do svobode veroizpovedi. V zvezi z dejanji preganjanja, na katera se je tožnik skliceval, ob upoštevanju informacij o stanju v izvorni državi, ki jih je v zadnjem delu izpodbijane odločbe povzela tožena stranka, pa je tožnik tudi izkazal utemeljen strah pred preganjanjem.
Za ogled celotnega dokumenta je potrebna prijava v portal.
Začnite z najboljšim.
VSE NA ENEM MESTU.