TFL Vsebine / TFLGlasnik

Današnji dolžniki niso nič bolj iznajdljivi kot so bili dolžniki v času antičnega Rima. Že takrat, ko se je na Slovenskem govoril latinski jezik, so dolžniki, zavedajoč se nevarnosti, da bodo upniki posegli po njihovem premoženju, sklepali raznovrstne odplačne in neodplačne posle, fiktivne in efektivne, s katerimi so premoženje odtujevali komu tretjemu z namenom preprečitve upnikovega poplačila. Znameniti rimski juristi niso mogli ostati ravnodušni ob tovrstnih fravduloznih prenosih premoženja, zato so izumili posebno pravno sredstvo, ki ga danes odevamo v besedno zvezo actio Pauliana ali paulijanska tožba.

Paulijanska tožba je bilo tisto pravno sredstvo, s katerim je bilo mogoče doseči relativno neučinkovanje tistih poslov, ki so bili izvedeni z namenom izigravanja ali oškodovanja upnikov. To sredstvo je ostalo praktično nespremenjeno več kot 2000 let in je obširno uporabljano v vseh pravnih tradicijah, ki se posredno ali neposredno sklicujejo na rimsko pravo.

V Sloveniji pa mu zadnja leta grozi izumrtje, saj mu nekatere sodbe najvišjega sodišča, ki so obravnavale prenose premoženja v škodo upnikov, pojejo pesem slovesa - prenose premoženja v škodo upnikov namreč obravnavajo kot nične.

V članku bom poskušal s preprostimi pravnimi argumentacijami postaviti pod vprašaj navedeno težnjo naše sodne prakse, postaviti jasne ločnice med nično in izpodbojno pogodbo ter dokazati, zakaj je treba fravdulozne prenose premoženja obravnavati izključno v luči paulijanskih tožb.

Pogodba kot sredstvo oškodovanja upnikov

Pogodba je sredstvo, s katerim subjekti pravnega reda ustanavljajo pravno priznana razmerja. S pogodbo oseba spremeni svojo pravno sfero in jo prilagaja lastnim interesom. Pogodba je sredstvo, ki pogosto vpliva na položaje in pričakovanja tretjih oseb, a ti praviloma ne uživajo pravnega varstva. Pravilo pa ima vendarle tudi pomembne izjeme in med temi izjemami najdemo ravno pogodbe, sklenjene v škodo upnikov. To so pogodbe, s katerimi aktualen ali potencialen dolžnik tretjim osebam odtuji celotno svoje premoženje ali le del tega z namenom preprečiti, da bi bili upniki poplačani. Na takšen način dolžnik postavi premoženje »na varno« in ga zaščiti pred izvršbami, vse dokler drugi pravni mehanizmi in instituti (na primer zastaranje ali osebni stečaj) ne naznanijo konca «nevarnosti« upnikovega posega. Tako kot regrat v spomladanskem soncu se tudi to premoženje po nekaj letih ponovno razbohoti v dolžnikovih vrtovih in ga lahko spet, neomejeno in brez nevarnosti, uživa tako kot prej.

V naši sodni praksi in (deloma) pravni doktrini, zlasti zadnja leta, so se v zvezi s temi pogodbami porajale dileme o njihovem pravnem »statusu«: gre za nične ali za izpodbojne pogodbe? Sodna praksa je te dileme razrešila z uporabo drugega odstavka 40. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki določa, da je pogodba nična, če »je nedopusten nagib bistveno vplival na odločitev enega pogodbenika, da je sklenil pogodbo, in če je drugi pogodbenik to vedel ali bi bil moral vedeti«. Citirano določilo se dobro prilagaja argumentaciji sodne prakse: ni dvoma, da je zavržno oškodovati upnika, zato je takšna pogodba nična.¹ Ta preprosta argumentacija v resnici vsebuje številne aporije in še več protislovij, o katerih bo govor v nadaljevanju.

Prvi korak: medsebojno izključevanje sankcije ničnosti in izpodbojnosti

Pravni posel ne more biti hkrati ničen in izpodbojen. Včasih stranke v postopkih resda postavljajo dva zahtevka (za ničnost in za izpodbojnost), a le v medsebojnem podrednem razmerju: če se ne ugodi glavnemu, se ugodi podrednemu. Ničnost in izpodbojnost se medsebojno izključujeta, saj sta njuni ontološki naravi povsem različni. Ničnost je sankcija, pri kateri je posel brez pravnega učinka že ab origine. Znan je pravni rek »quod nullum est, nullum producit effectum« (kar je nično, nima nobenega učinka). Pri izpodbojnosti pa posel učinkuje prav tako kot vsak veljaven posel, vendar se ga lahko kasneje razveljavi. Če upoštevamo to preprosto, toda bistveno razlikovanje med ničnostjo in izpodbojnostjo, pridemo do zaključka, da isti posel ne more biti hkrati ničen in izpodbojen, saj bi morali v nasprotnem primeru obenem trditi, da ima pravni posel pravne učinke in jih istočasno nima. Tak stavek, ki je absurden že na prvi pogled, je v nasprotju s pravili osnovne logike, ki uči, da neka stvar ne more imeti sočasno dve naravi, ki se medsebojno izključujeta. Pravni posel namreč bodisi učinkuje bodisi ne učinkuje: če je ničen, ne učinkuje; če je izpodbojen, pa učinkuje, vse dokler se ga ne razveljavi. Če pa izpodbojni posel konvalidira (z izjavo volje ali s pretekom roka za vložitev izpodbojne tožbe), postane dokončno učinkovit kot vsak drug pravni posel, ki je bil veljavno sklenjen.

Pravilo o medsebojnem izključevanju sankcije ničnosti in izpodbojnosti je že sprejeto v sodni praksi, vendar ta – kot bomo podrobneje videli v nadaljevanju – ni skladna s premisami, ki jih je sama sprejela. V sodbi opr. št. II Ips 268/2018 z dne 29. avgusta 2019 je sodišče zapisalo, da se »v literaturi in sodni praksi zastopa stališče, da se instituta [ničnost in izpodbojnost] izključujeta. Bistvena značilnost paulijanske tožbe je, da se z njo prepreči učinkovanje pravnega posla, ki je sicer veljaven, proti upniku. Ničen pravni posel pa je absolutno neučinkovit proti vsakomur že od sklenitve.« Predpostavka o medsebojnem izključevanju sankcije ničnosti in izpodbojnosti je izhodišče, iz katerega bodo jasno razvidna protislovja sodne prakse, ki zagovarja tezo o ničnosti pogodb, sklenjenih na škodo upnikov.

Drugi korak: posel se lahko obravnava ali le kot ničen ali le kot izpodbojen. Izključevanje sočasne uporabe pravila o ničnosti in pravila o izpodbojnosti

Prišli smo do pomembne točke naše argumentacije: če se za neki pravni posel uporabljajo pravila o ničnosti (ker je posel pač ničen), se izključuje uporaba pravil o izpodbojnosti. Če to nesporno pravilo prenesemo v našo temo, pridemo do zaključka, da za isti posel ni mogoče hkrati uporabljati določil iz 39. in 40. člena OZ (ničnost pogodbe zaradi nedopustnega nagiba) ter določil o paulijanski tožbi. Prenosi premoženja, izvedeni in fraudem creditorum, se torej obravnavajo bodisi kot nični na podlagi drugega odstavka 40. člena OZ bodisi kot izpodbojni po pravilih o paulijanskih tožbah. Ni torej mogoče za enake pravne posle uporabljati tako določila o ničnosti kot določila o izpodbojnosti. Če izberemo prvo varianto (tj. pravni posel kot ničen), neizogibno pridemo do zaključka, da se actio Pauliana kot sredstvo zaščite upnika v primerih fravduloznih prenosov premoženja ne uporablja. Ta zaključek je seveda nesprejemljiv, ker neizogibno privede do razveljavitvene razlage (t. i. interpretatio abrogans) pravil o paulijanski tožbi.

Na hipotetični ravni bi pri prenosih premoženja, sklenjenih v škodo upnikov, lahko ostala v igri tako pravila o ničnosti pogodbe kot pravila o paulijanskih tožbah, če bi nam uspelo najti in izoblikovati ključne razlike med različnimi prenosi premoženja, izvedenimi in fraudem creditorum.

Povedano drugače in preprosteje: če hočemo rešiti (nesporno) pravilo o medsebojnem izključevanju ničnosti in izpodbojnosti, je treba določiti, kdaj je prenos premoženja v škodo upnikov ničen, kdaj pa izpodbojen. A tega ne sodna praksa ne tisti deli pravne doktrine, ki zagovarjajo ničnost prenosov v škodo upnikov, niso storili, saj je to v resnici nemogoče.

Ko namreč določena oseba (dolžnik) odtuji premoženje z namenom oškodovanja upnikov, izpolni zakonski stan iz drugega odstavka 40. člena OZ in zakonski stan določil, ki omogočajo izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj. V obeh primerih se namreč predpostavlja obstoj subjektivnega elementa pri obeh pogodbenih strankah: dolžnikovo védenje, da se s pogodbo škoduje upnikom, in konsekventno védenje tretjega. Če namreč analiziramo oba sklopa določb, ugotovimo, da nedopustni bistveni nagib iz drugega odstavka 40. člena OZ ni nič drugega kot dolžnikovo védenje o oškodovanju upnikov iz prvega odstavka 256. člena OZ. Pri obeh imamo interes in namen dolžnika, da odtuji premoženje in fraudem creditorum. V pogodbenem pravu razlikovati med namenom sklenitve pogodbe in védenjem o posledicah sklenitve pogodbe je nesmiselno, saj se pogodbena kavza sleherne pogodbe vedno obarva s teleološkimi niasami. Pogodbena kavza ni nič drugega kot namen, zaradi katerega je pogodba sklenjena. Konkretna pogodbena kavza je pri tovrstnih poslih vedno enaka: prenos premoženja z namenom oškodovanja upnikov. Drugače kot v kazenskem pravu v pogodbenem pravu ne obstaja «obarvani naklep«, saj že sam koncept pogodbene kavze absorbira (konkreten) namen sklenitve pogodbe. Enako velja, če analiziramo subjektivni element druge pogodbene stranke. Védenje drugega pogodbenika o bistvenem nedopustnem nagibu iz drugega odstavka 40. člena OZ je vsebinsko enako védenju iz prvega odstavka 256. člena OZ.

Zgodovinske raziskave na področju paulijanske tožbe potrjujejo navedeno stališče. Rimska actio Pauliana je predpostavljala ne le oškodovanje upnikov (t. i. eventus damni) in védenje tretje osebe, da z razpolaganjem škoduje upnikom (t. i. scientia fraudis), temveč tudi dolžnikov namen oškodovanja upnikov (t. i. consilium fraudis ali fraudandi). Kot je zapisal Janez Kranjc v poglavju o ravnanjih v škodo upnikov, je moral »dolžnik imeti oškodovalni namen«.²

Morda bi lahko tu nekdo, ki zagovarja uporabo pravila iz drugega odstavka 40. člena OZ, poskusil z argumentom, da če je že nedopustni namen iz drugega odstavka 40. člena OZ vsebinsko enak subjektivnemu elementu iz paulijanske tožbe, se objektivna elementa vendarle lahko razlikujeta, kar bi opravičevalo uporabo pravil o ničnosti pogodbe za tovrstne prenose. V nasprotju z določili, ki urejajo izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj, določilo drugega odstavka 40. člena OZ namreč nikjer ne govori o škodi, temveč zgolj o nedopustnem namenu. Škoda na premoženju bi bila element, ki je nujen za paulijanske tožbe, vendar bi bil nepotreben za ugotovitev ničnosti pogodbe. Pri prenosih, pri katerih bi dejansko obstajalo oškodovanje, bi bil torej govor o izpodbojnem pravnem poslu, pri tistih, pri katerih škode ni, pa o ničnem pravnem poslu. Meni se zdi takšna konstrukcija že na prvi pogled nelogična, saj je »oškodovanje brez škode« popoln logični, pravni in ekonomski nesmisel.

Celoten članek je dostopen za naročnike!