TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Ob upoštevanju določb ZDavP-2 in ZUS-1 tožba ne ovira izvršitve upravnega akta, zoper katerega je vložena. Zato zakon ureja pogoje za izdajo začasne odredbe, katere prvenstveni namen je preprečitev škode, ki bi bila, ob morebitnem uspehu s tožbo, težko popravljiva in s tem zagotovitev učinkovitega sodnega varstva. Glede na določbo drugega odstavka 32. člena ZUS-1 je tožnik dolžan v zahtevi za izdajo začasne odredbe težko popravljivo škodo navesti konkretno in jo vsaj verjetno izkazati. Z izdajo začasne odredbe po navedeni določbi ZUS-1 se namreč preprečuje le škoda, ki bi nastala tožniku na tej podlagi in ki je, glede na okoliščine konkretnega primera ali po naravi zadeve, po izvršitvi izpodbijane odločbe ne bi bilo mogoče odpraviti, ali pa bi bila vzpostavitev stanja, kakršno je bilo pred izvršitvijo odločbe, otežkočena. Konkretne škode, ki bi ustrezala navedenim merilom, tožnik ne navaja. Ta tudi ne izhaja iz narave stvari. V primeru odprave izpodbijanega akta namreč ni dvoma o obstoju pravne podlage za vračilo previsoko ali neupravičeno odmerjenega davka po določbah ZDavP-2. Sodišče dodaja, da je v primeru davčnih obveznosti tehtanje javnega interesa in interesov davčnih zavezancev opravil že zakonodajalec s tem, ko je v določbah ZDavP-2 predpisal, da pritožba zoper odločbo o odmeri davka ne zadrži njegove izvršitve. Glede na prevladujoč javni interes v davčnih postopkih, da se zagotovi učinkovita in čimprejšnja izterjava davka, sodišče izvršitev aktov v davčnih zadevah odloži le izjemoma - če tožeča stranka izkaže okoliščine, ki so močnejše od javne koristi in jih z drugimi ukrepi ni mogoče preprečiti.