TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I.Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II.Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Da zgolj subjektivno prepričanje obdolženca o sodnikovi nepristranskosti, ki ni podprto z nobeno takšno konkretno okoliščino, ki bi pri obdolžencu in drugih osebah (javnosti) lahko objektivno vzbujala dvom o nepristranskosti sodnika, ne more biti razlog za izločitev, izhaja iz kazenskoprocesne teorije14. Sodnik mora biti izločen, če je podana takšna okoliščina, da bi vsak razumen človek sklepal, da obdolženec ne bo deležen nepristranskega sojenja. Ker se izločitveni razlog po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP lahko tudi zlorablja, zlasti zahteve obdolženca so v praksi pogosto motivirane z namenom zavlačevanja postopka, mora biti tudi odločitev o zahtevi za izločitev sodnika po tej točki vsestransko in skrbno pretehtana. Po stališču Evropskega sodišča za človekove pravice glede razlage prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) o nepristranskem sodišču se sodnikova nepristranskost domneva, dokler tisti, ki zahteva izločitev, ne dokaže nasprotno. Nepristranskost se lahko preverja na več načinov - s subjektivnim pristopom, ki je osredotočen na osebne lastnosti sodnika med sojenjem, in objektivnim pristopom, kjer gre za vprašanje, ali je sodnik sodil na način, ki izključuje dvom v njegovo pristranskost15. Merila za presojo nepristranskosti sodnika je ustalila tudi (ustavno)sodna praksa, iz katere izhaja, da mora stranka, ki zatrjuje izločitveni razlog, zanj navesti tudi dokaze.

V konkretni kazenski zadevi vrhovno sodišče upoštevaje navedene kriterije pritrjuje skladni in razumni presoji sodišč prve in druge stopnje, da je bila zahteva za izločitev sodnice porotnice Mateje Kumer podana v nasprotju s predpisanimi postopkovnimi pravili (drugi in peti odstavek 41. člena ZKP) ter z očitnim namenom zavlačevanja, saj a.) je bila podana prepozno in b.) ni bila zadostno konkretizirana, kar vse je utemeljevalo odločitev sodišča po petem odstavku 42. člena ZKP. Obramba v zahtevi za varstvo zakonitosti ni navedla, katera so tista dejstva in okoliščine, zaradi katerih je bil v predmetni zadevi okrnjen videz nepristranskosti sojenja ter kako se je to odrazilo navzven (v odnosu do javnosti).

Pravica do obrambe s pomočjo zagovornika je bistven element pravice do poštenega sojenja, ki obdolžencu zagotavlja položaj enakopravne stranke v kazenskem postopku s tem, da ima pri svoji obrambi neodvisnega pravnega strokovnjaka. Eden izmed nujnih pogojev za učinkovito obrambo z zagovornikom je zaupen odnos med obdolžencem in zagovornikom. Ta bo praviloma bolje vzpostavljen, če si bo obdolženec zagovornika izbral sam. V dosedanji praksi Ustavnega sodišča RS je že razjasnjeno, da pravice do zagovornika po lastni izbiri ni mogoče razumeti tako, da bi morala biti obdolžencu zagotovljena možnost, da ga bo v kazenskem postopku zastopal izbrani zagovornik. Stališče, da pravica do lastne izbire zagovornika, ne glede na pomembnost zaupanja med odvetnikom in njegovo stranko, ni absolutna, je zavzeto tudi v praksi ESČP. Nacionalna sodišča tako niso dolžna upoštevati obdolženčevih želja pri izbiri zagovornika, ko obstaja relevantna in zadostna podlaga za zaključek, da je to v interesu pravičnosti. Pravica do proste izbire zagovornika v primeru obvezne formalne obrambe bo lahko omejena, če se sodišče s tem izogne prekinitvi oziroma preložitvi naroka, kadar to narekujejo posebne okoliščine primera.

V judikaturi je že zavzeto stališče, da mora sodišče pri omejitvi pravice do lastne izbire zagovornika tehtati med na eni strani interesi izvedbe konkretnega kazenskega postopka in na drugi strani pomenom zaupnosti razmerja med stranko (obdolžencem) in zagovornikom, ki ga za učinkovitost obdolženčeve obrambe zagotavlja njegov vpliv na izbiro zagovornika. Iz obrazložitve izpodbijane pravnomočne sodbe izhaja, da je sodišče po opravljenem tovrstnem tehtanju presodilo, da nujnost postavitve zagovornika po uradni dolžnosti narekujejo razlogi, da: (i) se obsojencu zagotovi formalna obramba (de iure), ki je bila v tem kazenskem postopku obvezna, (ii) se mu zagotovi zagovornika, ki bo to funkcijo lahko opravljal (de facto), (iii) s tem obsojencu zagotovi pravica do učinkovite obrambe, (iv) se omogoči razumno hiter tek kazenskega postopka in se (v) ob iztekanju dopustnega časa za pripor izogne nadaljnjim preložitvam narokov. Kljub opisani reakciji prvostopenjskega sodišča za ohranitev izpolnjevanja predpisanih procesnih pogojev za nadaljevanje kazenskega postopka je: 1. imel obsojenec (še vedno) odprte možnosti za pooblastitev zagovornika po svoji izbiri, 2. moralo sodišče v tem času zaradi pravnomočne odločitve o obsojenčevi zahtevi za razrešitev po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika vseeno preklicati dva naroka, 3. obsojenec svoje pravice, da si zagovornika izbere (vzame) sam, ni izkoristil. Obsojenčevi manevri glede dogovarjanja z novim izbranim zagovornikom pa so predmetni kazenski postopek, navkljub prizadevanjem sodišča prve stopnje za čimprejšnjo izvedbo (zaključnih) narokov, zavlekli za najmanj en mesec. Pri tem pa je treba upoštevati še, da gre za izjemno kompleksno in zahtevno kazensko zadevo, da je bil postopek pred sodiščem prve stopnje praktično zaključen ter dejstvo, da je bilo sodišče brez možnosti nadaljnjega podaljšanja pripora, saj je čas trajanja pripora po vložitvi obtožnice omejen na dve leti, ta rok pa se je v kratkem po izreku sodbe iztekel.