TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako; 1.) da se ugotovi, da obstaja terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 172.257,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 161.131,22 EUR od 26. 11. 2014 do plačila; 2.) da se toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka tožeče stranke v višini 6.894,13 EUR, v roku 15 dni od vročitve sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v višini 4.210,51 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, od tedaj dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V skladu s 86. členom OZ je pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. ZGD-1 v 227. členu določa prepoved vračila vložkov (delničarju). Natančnejše opredelitve pojma "vračila vložka" ne vsebuje, vendar gre po naravi stvari za kakršnekoli posle, katerih posledica je zmanjšanje premoženja družbe v korist njenega delničarja. Tudi ni nujno, da sta v tovrstnih poslih in ravnanjih udeležena le družba in delničar. Iz tretjega odstavka 227. člena ZGD-1 izhaja, da so nedopustna tudi plačila, ki niso bila dana zgolj neposredno delničarju, pač pa so bila dana z njim povezani družbi ali tretjemu po njegovem naročilu. Ne glede na raznolikost poslov in možne različne udeležence v tovrstnih poslih mora biti izkazana relevantna vez med zmanjšanjem premoženja družbe na eni strani in obogatitvijo njenega delničarja na drugi strani, da ima posel oz. pravno dejanje značilnosti prepovedanega vračila vložka. Ni sporno, da se zavarovanje, ki ga da hčerinska družba (sestrska družba) za obveznosti družbe matere (sestrske družbe) šteje kot prikrito vračilo vložka delničarju (družbi materi), če družba, ki je to zavarovanje dala in je bilo kasneje tudi unovčeno, zanj ni prejela ustreznega nadomestila. Za takšno situacijo je šlo tudi v obravnavanem primeru. Vendar pa ZGD-1 v 233. členu določa tudi sankcijo za kršitev prepovedi iz 227. člena, saj vzpostavlja vrnitveni zahtevek družbe (oz. drugih delničarjev in upnikov) do delničarjev, ki morajo družbi vrniti prepovedana plačila. To pomeni, da Dodatek, tudi, če je bilo z njegovo sklenitvijo kršeno pravilo iz 227. člena ZGD-1, ni ničen, saj zakon zaradi kršitve prisilnega predpisa predpisuje "nekaj drugega".

V primeru prepovedi in dolžnosti vračila vložka gre za institute korporacijskega prava, ki določa notranji ustroj družb in ureja razmerja med udeleženci teh notranjih razmerij, v obravnavanem primeru med družbo in njenimi delničarji. Obveznosti, ki jih imajo delničarji do družbe v skladu s pravili korporacijskega prava, so dolžni delničarji sami tudi v celoti izpolnjevati. Odgovornosti za njihovo neizpolnitev ni mogoče naprtiti tretjim. To pomeni, da tretje osebe, s katerimi družbe vstopajo v pogodbena razmerja, v načelu nimajo nikakršnih (niti moralnih) dolžnosti skrbeti za notranja razmerja v tej družbi oz. za to, da njeni delničarji pravilno izpolnjujejo svoje obveznosti do družbe in da ne kršijo prisilnih predpisov.

Tako porok kot pristopnik k dolgu se lahko zavežeta za manj, kot dolguje upniku glavni dolžnik.

V primeru, če odgovornost poroka (enako tudi pristopnika) ni izrecno omejena z dogovorom, porok odgovarja za vsako povečanje obveznosti, nastalo z dolžnikovo zamudo ali po dolžnikovi krivdi.