TFL Vsebine / TFLGlasnik

Po instrumentih, ki so že na voljo v državah članicah, je bil podoben instrument – kot dodatna možnost v zadevah s čezmejnim elementom – vzpostavljen tudi na ravni EU, z Uredbo (ES) št. 1896/2006, s katero je bil uveden postopek za evropski plačilni nalog (EPN).¹

Za Slovenijo se na prvi pogled zdi, da so plačilni nalogi (431.–441. člen ZPP²) mrtva črka na papirju. A to ne drži. Plačilni nalogi so namreč zelo pogosti, zgolj »skriti« so v institute izvršbe na podlagi verodostojne listine (IVL). Pogosta zmota glede izvršbe na podlagi verodostojne listine je, da se v njej vidi le tisto, kar je pač v njenem imenu: izvršbo. A primarno je postopek IVL postopek izdaje plačilnega naloga (t. i. kondemnatorni del sklepa o IVL).³ Razlika med konceptom IVL – v primerjavi s postopki za izdajo plačilnega naloga v drugih državah – in evropskim plačilnim nalogom je le v tem, da je plačilnemu nalogu dodan še (pogojni) del o odobritvi izvršbe.⁴

Druga zmota, ki jo povzroča IVL in prav tako izvira že iz imena tega instituta, se nanaša na verodostojnost. Tipične »verodostojne listine« v tem postopku so namreč navadne fakture oziroma računi. V njih ni kaj dosti verodostojnega. Morda še, kolikor gre za izkaz obstoja pogodbenega razmerja. Prav nič pa glede vprašanja, ki je v naslovu tega prispevka – vprašanja, ali so pogodbena določila, kolikor gre za potrošniške pogodbe, poštena in ali so te pogodbe veljavne.

Na tej točki pa procesnopravni institut plačilnega naloga (vključno z IVL) trči ob zahteve prava EU po tem, da sodišče po uradni dolžnosti presoja poštenost pogodbenih pogojev v potrošniških pogodbah, skladno z Direktivo 93/13/EGS o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah. Ker se plačilni nalogi pogosto uporabljajo zlasti v sporih med podjetji in potrošniki (B2C), se postavlja vprašanje, kaj obsežna sodna praksa Sodišča EU (SEU) o presoji nepoštenih pogojev v potrošniških pogodbah po uradni dolžnosti pomeni za postopek IVL v Sloveniji.

1. Sodna praksa SEU o pregledu nepoštenih pogojev v potrošniških pogodbah po uradni dolžnosti v postopkih za izdajo plačilnega naloga

Zahteva po proučitvi morebitnih nepoštenih klavzul v potrošniških pogodbah po uradni dolžnosti, ki jo vsebuje Direktiva 93/13/EGS o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah, je v povezavi z načelom učinkovitosti privedla do daljnosežnih prilagoditev glede načina vodenja sodnih,⁵ arbitražnih,⁶ izvršilnih⁷ postopkov in tudi postopkov za izdajo plačilnega naloga,⁸ v katere so vključeni potrošniki. Število primerov, v katerih se je moralo nacionalno procesno pravo po posredovanju Sodišča EU »umakniti«, da bi zagotovilo učinkovito uveljavljanje pravic potrošnikov v skladu s pravom EU, nenehno narašča.

Sodišče EU zahteva nadzor morebitne nepoštene narave pogodbenih pogojev tudi v okviru postopkov za izdajo plačilnega naloga. Nacionalno pravo ne sme preprečevati sodišču, da po uradni dolžnosti, in limine litis ali v katerikoli drugi fazi postopka, čeprav že ima na voljo pravne in dejanske elemente, potrebne za to nalogo, presodi, ali je pogodbeni pogoj iz pogodbe, sklenjene med prodajalcem in potrošnikom, nepošten.⁹ V skladu z ustaljeno sodno prakso¹⁰ se tak nadzor lahko izvaja na naslednje tri možne načine (pri čemer je v procesni avtonomiji držav članic, katerega od njih bodo izvajale):

1. tudi sodišče¹¹ ima pooblastila, da pred izdajo plačilnega naloga preveri morebitno nepošteno naravo pogodbenih določb, če ima na voljo vse dejanske in pravne elemente za ta namen (in, kar je ključno, lahko od prodajalca ali dobavitelja zahteva, da predloži dokument, v katerem so navedene določbe, če resno dvomi, da pogodba vsebuje nepoštene pogoje);¹²
2. tožena stranka ima učinkovito pravico vložiti ugovor, kar pomeni, da ne bi smelo obstajati znatno tveganje, da potrošnik te pravice ne bo uveljavil (bodisi zaradi posebej kratkega roka, predvidenega za ta namen, bodisi zaradi stroškov, ki bi nastali v sodnem postopku glede na znesek spornega dolga, ali ker nacionalna zakonodaja ne določa obveznosti, da je treba potrošniku sporočiti vse informacije, ki so potrebne za določitev obsega njegovih pravic, ali ker obstaja tveganje, da se potrošnik ne zaveda nepoštenosti pogodbenih pogojev);¹³
3. če ni ničesar od zgoraj navedenega, mora biti sodišče, pristojno za izvršbo, pooblaščeno, da preveri morebitno nepoštenost pogodbenih pogojev.¹⁴

Gre torej za tri možnosti.¹⁵ Navedeni standardi so bili sprejeti v okviru nacionalnih postopkov za plačilne naloge, bodisi dokumentarne¹⁶ bodisi nedokumentarne. ¹⁷ Vendar je SEU v zadevi Bondora svoje zahteve, ki se nanašajo na nacionalne postopke odreditve plačil, razširilo na postopek EPN.¹⁸ Za sodišče, ki obravnava vlogo za izdajo evropskega naloga za zavarovanje plačil, veljajo zgoraj povzete zahteve iz Direktive 93/13. Poleg tega je sodišče pooblaščeno, da od upnika zahteva dodatne informacije v zvezi s pogoji sporazuma, na katerega se sklicuje v podporo zadevnemu zahtevku, da bi po uradni dolžnosti preverilo morebitno nepoštenost teh pogojev.

2. Komentar stališč Sodišča EU

Nekateri avtorji menijo, da bo Bondora sprožila daljnosežne spremembe v celotnem učinkovanju uredbe o evropskem nalogu za reševanje sporov in da se bo sodna praksa – v potrošniških zadevah – preusmerila od plačilnega naloga, ki ne temelji na dokumentih, po vzoru nemškega primera, k nečemu, kar je veliko bolj podobno modelu plačilnega naloga, ki temelji na dokazih, iz francoske zakonodaje.¹⁹ Predlagano je bilo, da bi bilo treba za zagotovitev skladnosti z Bondoro uredbo o evropskem plačilnem nalogu spremeniti tako, da bi morali dajalci kreditov v potrošniških zadevah skupaj s standardnim obrazcem predložiti pogodbene pogoje in da bi se uvedel obvezen pregled teh pogojev kot predpogoj za izdajo evropskega plačilnega naloga.²⁰

Glede na to, da je SEU izrazito naklonjeno potrošnikom, se strinjam, da je povsem mogoče, da bo prihodnosti res prišlo do takšnega zaključka. Pravzaprav se v eni novejših odločb SEU (Banco di Desio) že nakazuje, da bo do tega res prišlo. Vendar pa zgolj judikat v zadevi Bondora ne more imeti tako daljnosežnih posledic za postopek EPN (in za tiste nacionalne plačilne naloge, ki so mu podobni).

Številna vprašanja v Bondori ostajajo neodgovorjena. Eno takih vprašanj je, ali se besedilo sodbe, da lahko sodišče zahteva dodatne informacije, razlaga zgolj kot nekaj, kar je v celoti v diskreciji sodišča (in se morda še naprej praktično ne bo uporabljalo), ali kot obveznost, da se zahteva predložitev celotne pogodbe takoj, ko sodišče ugotovi, da se zadeva nanaša na potrošnika. ²¹ Predvsem pa sodišče ni odgovorilo na po mojem mnenju odločilno vprašanje. To je, ali se lahko na podlagi ugovora tožene stranke izvede učinkovit nadzor morebitne nepoštenosti pogodbenih pogojev. To je mogoče le, če ni večjega tveganja, da tožena stranka (potrošnik) ne bo vložila ugovora. Opozoriti je treba, da proučitev morebitne nepoštenosti pogodbenih pogojev pred izdajo plačilnega naloga ni edina možna metoda za zagotovitev uporabe potrošniškega prava EU po uradni dolžnosti. Kot je bilo že pojasnjeno, obstajata še dva druga možna načina (bodisi z zagotovitvijo, da ni večjega tveganja, da tožena stranka ne bo izpodbijala plačilnega naloga, bodisi z omogočanjem takšne proučitve v fazi izvršitve). Slednja možnost v postopku EPN ni mogoča, saj je v skladu s členom 22(3) uredbe izrecno prepovedano kakršnokoli vsebinsko preverjanje v državi članici izvršitve. Zadevno vprašanje se torej nanaša na preostalo možnost, in sicer na ugotavljanje, ali uredba o evropskem nalogu za reševanje sporov toženi stranki zagotavlja učinkovito pravico do vložitve ugovora.

V zadevi Bondora je to vprašanje obravnavala generalna pravobranilka Sharpston, ki je menila, da ob upoštevanju celotnega sistema EPN možnost vložitve ugovora ne zagotavlja učinkovitega in ustreznega nadzora po uradni dolžnosti nad morebitno nepoštenostjo pogodbenih pogojev.²² Po njenem mnenju je tveganje, da potrošnik ne bo uporabil tega pravnega sredstva, precejšnje. Tako je zlasti zaradi, prvič, roka za vložitev ugovora, drugič, zaradi tveganja, da se potrošnik ne zaveda obsega svojih pravic, in tretjič, zaradi omejenih informacij, ki so mu na voljo.²³

Vendar SEU v zvezi s tem ni sledilo mnenju Sharpstonove – ni ga niti potrdilo niti zavrnilo. Po mojem mnenju sodba v zvezi s tem tudi ničesar tiho ne namiguje. Zato se Santalo Goris moti v oceni, da je SEU v zadevi Bondora potrdilo, da »v potrošniških zadevah izjava o ugovoru velja za nezadostno pravno sredstvo« in da (pred izdajo EPN) »zato domača sodišča po uradni dolžnosti preverijo poštenost pogodbenih pogojev «.²⁴ Niti Bondora niti prejšnja sodna praksa SEU ne omogočata tako odločnega in kategoričnega sklepa. Ravno nasprotno, sodna praksa SEU potrjuje, da se lahko učinkovita presoja nepoštenosti pogodbenih pogojev izvede na podlagi ugovora potrošnika (glej zgoraj). V tem okviru je treba skrbno proučiti vse pomembne vidike postopka za izdajo plačilnega naloga, da bi ocenili, ali obstaja »precejšnje tveganje, da potrošnik ne bo ugovarjal plačilnemu nalogu«. Vendar v zadevi Bondora ni bil opravljen takšen pregled celotnega sistema izpodbijanja EPN v skladu z uredbo o EPN. Primerjati je mogoče le postopek EPN na eni strani in ustrezne posebnosti nacionalnih postopkov za plačilne naloge, za katere je SEU ugotovilo, da ne omogočajo učinkovite možnosti izpodbijanja plačilnih nalogov, na drugi strani. Kaj kaže takšna primerjava?

Najprej je v zvezi z rokom in drugimi postopkovnimi zahtevami za vložitev ugovora EPN do tožene stranke veliko bolj prizanesljiv kot številni nacionalni postopki za izdajo plačilnega naloga. Rok za vložitev ugovora je 30 dni (člen 16(2)), pri čemer zadostuje, da tožena stranka navede, da izpodbija zahtevek, ne da bi ji bilo treba navesti razloge za to (člen 16(3)). Nacionalni postopki za plačilni nalog (španski,²⁵ poljski,²⁶ slovaški²⁷), v katerih je SEU ugotovilo, da zaradi posebnosti postopka obstaja precejšnje tveganje, da potrošnik ne bo vložil ugovora zoper plačilni nalog, so bili veliko strožji. Določali so krajše roke, pri čemer so od tožene stranke hkrati zahtevali, da navede razloge ter dejstva in dokaze, na katere se sklicuje. Tretja pomembna okoliščina v tem okviru, ki je bila izpostavljena v navedenih poljskih, španskih in slovaških zadevah, je tveganje stroškov. Vendar v zvezi s tem samo iz uredbe o evropskem nalogu za reševanje sporov ni mogoče izpeljati ničesar in ni mogoče sprejeti splošnih sklepov. Določitev sodnih taks za vložitev ugovora namreč ostaja v procesni avtonomiji držav članic (če je v skladu z načeloma enakovrednosti in učinkovitosti). V zvezi z drugim možnim pomembnim dejavnikom – težavami potrošnika pri obrambi pred tujim sodiščem – je treba opozoriti, da uredba o evropskem nalogu za reševanje sporov zagotavlja, da se lahko zahtevek za evropski nalog za reševanje sporov vloži le v kraju potrošnikovega stalnega prebivališča (člen 6(2)), zato tudi v zvezi s tem ni pretiranih obremenitev.

Druga dva razloga in pomisleka, na katera se sklicuje Sharpstonova, tj. tveganje, da potrošnik ne bo vložil ugovora, ker se ne zaveda svojih pravic ali ker so mu na voljo omejene informacije, sta vsekakor upravičena. Vendar če je zaradi teh pomislekov sistem vložitve ugovora v postopku evropskega plačilnega naloga neučinkovit, mora enako neizogibno veljati za vse nacionalne nedokumentarne plačilne naloge. Prvi pomislek (da se potrošnik ne zaveda svojih pravic) bi pravzaprav veljal tudi za dokumentarne plačilne naloge, saj mnogi potrošniki, tudi če preberejo pogodbo, ne bodo mogli ugotoviti, da so nekatere njene določbe pravno neveljavne. S tako široko razlago bistvenih tveganj se nobena možnost izpodbijanja plačilnega naloga nikoli ne bi mogla šteti za učinkovito. To bi praktično pomenilo, da plačilni nalogi, ki ne temeljijo na dokazih in ki ne predvidevajo temeljitega preverjanja morebitne nepoštenosti pogodbenih pogojev pred izdajo plačilnega naloga, pri čemer to nalogo opravlja izključno sodnik, ne pa nižji sodni uradnik ali avtomatiziran postopek, v potrošniških zadevah preprosto niso več dopustni. Razen če se celotna preiskava prenese v fazo izvršitve plačilnega naloga. Vendar rešitev, ki bi postopek izvršbe spremenila v sodni postopek, očitno ni najprimernejša, tako zaradi sistemskih razlogov kot tudi zaradi učinkovitosti celotnega postopka.

Ob vsem tem je treba poudariti, da pravica sodišča, da zahteva dodatne dokumente in informacije, ni pomembna le za morebitno preverjanje nepoštenosti pogodbenih pogojev pred izdajo evropskega naloga za reševanje sporov. Pomemben pomen ima tudi za morebitno oceno, ali je bilo s tem zmanjšano tveganje, da potrošnik ne bo vložil ugovora, saj je potrošnik dobil dovolj informacij, da se lahko informirano odloči, ali bo ugovarjal ali ne.

3. Slabi obeti za presojo IVL pred SEU

Ker je postopek IVL v prvi vrsti postopek izdaje plačilnega naloga, zanj velja vse, kar je SEU glede obravnavane problematike navedlo tako za postopke nacionalnih plačilnih nalogov kot tudi za evropski plačilni nalog. Ni treba prav dosti poguma za napoved, da bo SEU – ko mu bo to vprašanje enkrat predloženo – ugotovilo neskladnost ureditve IVL z zahtevami prava EU glede ex officio sodne presoje poštenosti pogodbenih pogojev v potrošniških pogodbah. V Sloveniji po trenutni ureditvi očitno ne pride v poštev opcija ena, tj. presoja poštenosti v fazi pred izdajo plačilnega naloga. Postopek je v celoti avtomatiziran, vsebinsko presoje ne opravi sodnik, plačilni nalogi so neobrazloženi, pogodbe tožniku ni treba predložiti. V poštev pa očitno ne pride niti opcija tri, tj. premik te presoje v fazo izvršilnega postopka. Plačilni nalog ima po slovenskem pravu namreč učinek pravnomočnosti.²⁸ Plačilni nalog se v tem bistveno razlikuje od neposredno izvršljivega notarskega zapisa. Zato – po splošnih učenjih o razmerju med pravnomočnostjo in presojo v izvršilnem postopku – presoja pravilnosti vsebine pravnomočne sodne odločbe v izvršilnem postopku ni mogoča.

Kaj pa opcija dva, tj. učinkovitost pravice do ugovora? Ob primerjavi slovenske ureditve z ureditvami v državah, za katere je SEU ugotovilo neučinkovitost te pravice (Španija, Poljska, Slovaška), se slovenska ureditev pokaže za osupljivo pretirano strogo. Ni dvoma, da bi SEU ugotovilo, da pravica do ugovora ni učinkovita. Zadošča spomniti že na izrazito kratek rok: 8 dni (primerjajmo to z na primer evropskim plačilnim nalogom, kjer je rok 30 dni). Poleg tega mora biti ugovor obrazložen, saj ga sicer sodišče zavrne (primerjajmo to z evropskim plačilnim nalogom, kjer zadošča formulno »ugovarjam«). Vse skupaj pa je še bistveno – in naravnost nerazumno – slabše glede na to, da je skladno z načelnim pravnim mnenjem Občne seje VS RS tudi standard obrazloženosti izjemno strog. Ne zadošča (kot bi sicer kazalo iz teksta zakona), da toženec pojasni, zakaj se ne strinja, in tudi ne zadošča, da predloži/predlaga kakšen dokaz za svoje pozitivne trditve. Ugovor mora biti – izhajajoč iz dejanskih trditev toženca – po materialnem pravu utemeljen. ²⁹ Vrhovno sodišče v bistvu pojem »obrazloženosti « ugovora enači z njegovo »sklepčnostjo« – miselnim preizkusom, ali bi toženec po materialnem pravu uspel doseči zavrnitev zahtevka, če bi se dejstva, na katera se sklicuje, izkazala za resnična. Mešati (procesnopravno) zahtevo po obrazloženosti (»zakaj se ne strinjam«) z zahtevo po materialnopravni utemeljenosti ugovora (»zakaj materialno pravo utemeljuje moje nestrinjanje«) je že z vidika nacionalnega prava nerazumno.³⁰ Z vidika obravnavane problematike je pomembno, da že v tej fazi (realno, čeprav formalno ne obvezno) kliče po sodelovanju pravnega strokovnjaka; to pa povzroča stroške in zapletanje, kar lahko po praksi SEU potrošnika pretirano odvrača od vložitve ugovora.

Ustavno sodišče je nedolgo nazaj ocenilo, da obravnavana ureditev ni v nasprotju z Ustavo³¹ (v presoji se je sicer omejilo na vprašanje dokazov in negativnih dejstev; videti je, da Ustavno sodišče ni zaznalo, da tudi »1000 dokazov ne pomaga«, če je problem v materialnopravni neutemeljenosti ugovora, ne pa v dejstvih; na primer, če bi pravilna materialnopravna presoja pokazala, da pogodba, drugače kot meni toženec, ni nična). A to ne pomeni, da je skladna s pravom EU (in tudi ne pomeni, da je smotrna in razumna).

Ob neustreznosti ureditve IVL (v potrošniških zadevah) se postavlja vprašanje, kako zagotoviti skladnost z zahtevami SEU. Vsekakor že iz razlogov nacionalnega prava velja čim prej spremeniti ugovorni postopek (podaljšanje roka za ugovor na vsaj 30 dni, opustitev zahtev po strogi obrazloženosti). Glede na razvoj sodne prakse SEU po Bondori je vprašanje, ali bo to dovolj. V novejšem judikatu Banco di Desio³² je SEU namreč – ne da bi se sploh ukvarjalo z ureditvijo ugovornega postopka v Italiji – ocenilo, da določba italijanskega prava, da plačilni nalog postane pravnomočen (in zato izključuje možnost presoje poštenosti pogodbenih pogojev v potrošniški pogodbi v fazi izvršbe), nasprotuje zahtevi po učinkovitosti prava EU. Judikat sicer vnaša zmedo v na splošno konsekventno prakso SEU – saj se kar naenkrat izgublja možna alternativa učinkovitosti varstva potrošnikov z učinkovito možnostjo ugovora (glej zgoraj), ne da bi SEU pojasnilo, ali odstopa od svoje prejšnje prakse ali je nanjo enostavno pozabilo. Izgublja pa se tudi stališče SEU, da ni naloga sodišč, da varujejo potrošnika tudi v stanju popolne inertnosti.³³

4. Sklep

Trgovci ne bi smeli zlahka odvzeti potrošnikom ugodnosti varstva, predvidenega z Direktivo 93/13, s tem, da namesto običajnega civilnega postopka preprosto sprožijo postopek za izdajo plačilnega naloga. Poleg tega trgovci ne bi smeli imeti možnosti, da se zlahka izognejo nadzoru morebitne nepoštenosti pogodbenih pogojev, tako da zahtevku za izdajo evropskega plačilnega naloga preprosto ne priložijo pogodbe. Vendar ostaja vprašanje, ali je mogoče doseči oba ambiciozna cilja zakonodajalca EU – enega, ki je učinkovito varstvo potrošnikov pred nepoštenimi pogodbenimi pogoji, in drugega, ki je učinkovit postopek EPN in hitra izterjava nespornih zahtevkov. Uredba o evropskem postopku za reševanje sporov je bila zasnovana tako, da daje prednost premisleku o hitrosti in učinkovitosti postopka pred pravnimi zaščitnimi ukrepi, ki bi lahko zaščitili toženo stranko.³⁴ Čeprav je bilo uravnoteženje interesov tožene stranke vedno sestavni del postopka EPN, je bilo povezano predvsem z zaščitnimi ukrepi v zvezi z vročanjem dokumentov in zagotavljanjem, da tožena stranka prejme nekatere osnovne informacije, da lahko sprejme dobro obveščeno odločitev o izpodbijanju EPN. Zamisel, da bi moralo sodišče po uradni dolžnosti zaščititi toženo stranko, čeprav je potrošnik, pred nepoštenimi pogodbenimi pogoji, ni bila del tega uravnoteženja interesov, ko je bila pripravljena uredba o evropskem nalogu za reševanje sporov.

Zdi se, da je SEU v zadevi Bondora varstvu potrošnikov pred nepoštenimi pogodbenimi pogoji dalo prednost pred učinkovitim uveljavljanjem zahtevkov v skladu z uredbo o evropskem nalogu za reševanje sporov. Če bi moralo sodišče vedno zahtevati (in nato proučiti) pogodbeno dokumentacijo, ki jo je treba priložiti evropskemu plačilnemu nalogu, bi to znatno zavleklo izdajo plačilnih nalogov. Ker bi to nalogo moral opraviti sodnik, in ne nižji sodni uradnik ali avtomatiziran postopek, bi to zahtevalo dodelitev ogromnih sodnih sredstev. Po eni strani bi lahko dvomili, ali je sploh realno pričakovati, da lahko sodniki v vsakem postopku izdaje plačilnega naloga brez kakršnekoli podlage za sum natančno pregledajo celotno pogodbo (ki vključuje tudi splošne pogodbene pogoje), da bi ugotovili, ali morda vsebuje kakšne nepoštene pogoje. Nepoštenost pogodbenega pogoja pogosto ni očitna in jo je mogoče odkriti šele po proučitvi delovanja celotne pogodbene ureditve. Načeloma bi bilo napačno in tudi nerealno pričakovati, da lahko sodišče vedno v celoti nadomesti potrošnikovo popolno neodzivnost. Po drugi strani bi take zahteve lahko praktično odpravile uporabo modela »brez dokazov« pri plačilnih nalogih v potrošniških zadevah. Dvomim, da bi bil takšen rezultat dobrodošel, ne le z vidika dobrega pravosodja na splošno, temveč celo z vidika učinkovitega varstva potrošnikov.

Konec koncev postopki za izdajo plačilnega naloga služijo pomembnemu namenu za splošno delovanje pravosodnega sistema. S hitrim filtriranjem in reševanjem nespornih zahtevkov se lahko (človeški, finančni in organizacijski) viri sodišč – ki nikoli niso neomejeni – v celoti dodelijo resnično spornim zadevam, ki jih mora temeljito proučiti sodnik. Z večjim deležem sodnih virov, dodeljenih tem zadevam, se lahko prepreči kopičenje zaostankov, civilne zadeve pa se lahko rešujejo hitreje ter z boljšo in temeljitejšo obravnavo. Boljša splošna kakovost in delovanje pravosodnega sistema ter sposobnost sodišč, da o zadevah odločajo v razumnem roku, pa pomenijo tudi boljši dostop do sodnega varstva za potrošnike.

¹ Uredba (ES) št. 1896/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o uvedbi postopka za evropski plačilni nalog (Uredba o evropskem plačilnem nalogu). O postopku EPN glej podrobno Galič, A., v Galič, A., Betetto, N.: Evropsko civilno procesno pravo I, GV Založba, 2011, str. 169–206.

² Zakon o pravdnem postopku – ZPP (Ur. l. RS, št. 73/07 – UPB in nasl.)

³ Pomembna posledica omenjene »zmote« je tudi napačno sklepanje, da so v čezmejnih zadevah slovenska sodišča vedno pristojna za izdajo IVL, ker gre pač za izvršbo, za postopke glede izvršbe pa (na primer) Uredba Bruselj I (Uredba št. 1215/2012) določa izključno pristojnost sodišč v državi izvršbe (člen 24). To je narobe. Ker je IVL v prvi vrsti izdaja plačilnega naloga, veljajo pravila o pristojnosti kot za pravdni postopek.

⁴ Ustavno sodišče, št. U-I‑148/13: »Pri odločanju na podlagi predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine ne gre za nič drugega kot za izdan plačilni nalog, ki mu sledi pogojna dovolitev izvršbe.«

⁵ C-240/98 do C244/98, Océano, ECLI:EU:C:2000:346, C‑137/08, VB Pénzügyi Lízing, ECLI:EU:C:2010:659.

⁶ C-40/08, Asturcom, ECLI:EU:C:2009:615.

⁷ C-40/08, Asturcom, ECLI:EU:C:2009:615, C‑169/14, Morcillo/Banco Bilbao, ECLI:EU:C:2014:2099, C-407/18, Kuhar/Addiko Bank, ECLI:EU:C:2019:537.

⁸ C-243/08, Pannon GSM, ECLI:EU:C:2009:350, C-618/10, Banco Español de Crédito, ECLI:EU:C:2012:349, C-49/14, Finanmadrid, ECLI:EU:C:2016:98, C-632/17, PKO Bank Polski, ECLI:EU:C:2018:963, C-448/17, EOS KSI Slovensko, ECLI:EU:C:2018:745, C-419/18 in C-483/18, Profi Credit Polska (št. 2), ECLI:EU:C:2019:930.

⁹ C-618/10, Banco Español de Crédito, ECLI:EU:C:2012:349.

¹⁰ C-49/14, Finanmadrid, ECLI:EU:C:2016:98.

¹¹ Natančneje: biti mora sodnik. Ugotovljeno je bilo, da so postopki za izdajo plačilnega naloga, ki dajejo pooblastila za izdajo plačilnega naloga sodnemu uradniku, ki ni sodnik, sprejemljivi le, če je nadzor sodnika po uradni dolžnosti ustrezno zagotovljen z eno od dveh možnosti, ki sta obravnavani v nadaljevanju (točki 2 in 3). C-448/17, EOS KSI Slovensko, ECLI:EU:C:2018:745.

¹² C-419/18 in C-483/18, Profi Credit Polska (št. 2), ECLI:EU:C:2019:930.

¹³ C-618/10, Banco Español de Crédito, ECLI:EU:C:2012:349, C-632/17, PKO Bank Polski, ECLI:EU:C:2018:963, C‑176/17, Profi Credit Polska, ECLI:EU:C:2018:711.

¹⁴ C-49/14, Finanmadrid, ECLI:EU:C:2016:98.

¹⁵ V Sloveniji je o tej problematiki pisal Sladič, J.: Vpliv prava evropskega varstva potrošnikov na izvršilno pravo, Pravosodni bilten, 2018, št. 3, str. 23. Avtor sicer najprej pravilno ugotavlja, da za postopek IVL veljajo stališča SEU glede presoje plačilnih nalogov. Nato pa naredi napako, ker spregleda, da – kot je bilo pojasnjeno zgoraj – pravo EU daje državam članicam tri možne alternative, kako zagotoviti to skladnost..

¹⁶ C-618/10, Banco Español de Crédito, ECLI:EU:C:2012:349, C-49/14, Finanmadrid, ECLI:EU:C:2016:98.

¹⁷ C‑176/17, Profi Credit Polska, ECLI:EU:C:2018:711, C-632/17, PKO Bank Polski, ECLI:EU:C:2018:963, C-448/17, EOS KSI Slovensko, ECLI:EU:C:2018:745, C-419/18 in C-483/18, Profi Credit Polska (št. 2), ECLI:EU:C:2019:930

¹⁸ C-453/18, 494/18, Bondora, ECLI:EU:C:2019:1118.

¹⁹ Santalo Goris: Consumer Rights Strike Back!, First Impressions on C-453/18 in C-494/18 – Bondora, Conflict of Laws Blog, 27. december 2019. Za bolj previdno stališče glej Kalamees, P., Sein, K.: Effective Protection of Consumers by the UCTD in Order for Payment Procedure: The Estonian Example, International Comparative Jurisprudence 1 (2020) 46 (46) 57.

²⁰ Santalo Goris: Bondora: Another Brick in the Proceduralization of the Consumers’ Substantive Rights, Cuadernos de Derecho Transnacional 2 (2020) 1187 (1196), 1198.

²¹ O tem stališču glej prav tam.

²² C-453/18 in C-494/18, Bondora, ECLI:EU:C:2019:1118, mnenje AG Sharpston, par. 102‒109.

²³ Prav tam.

²⁴ Santalo Goris, naved. delo, 2020 (op. cit.), 1193.

²⁵ Rok 20 dni, obvezno zastopanje po odvetniku, če zahtevek presega 900 EUR; C-618/10, Banco Español de Crédito, ECLI:EU:C:2012:349.

²⁶ Rok dveh tednov, potreba po navedbi dejstev in predložitvi dokazov, nesorazmerno finančno breme; C‑176/17, Profi Credit Polska, ECLI:EU:C:2018:711.

²⁷ Rok 15 dni, navesti je treba razloge; C-448/17, EOS KSI Slovensko, ECLI:EU:C:2018:745.

²⁸ Četrti odstavek 435. člena ZPP: »Glede tistega dela, ki se ne izpodbija z ugovorom, postane plačilni nalog pravnomočen.«

²⁹ Načelno pravno mnenje, občna seja VSS, 9. 12. 1999.

³⁰ Glej več o tem pri Galič, A., v Galič, A., Betetto, N.: Evropsko civilno procesno pravo I, GV Založba, Ljubljana 2011, str. 124 do 130; Ekart, A., v Ekart, A., Rijavec, V.: Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) z novelo ZIZ-L, Razširjena uvodna pojasnila s podrobnim prikazom evropskega naloga za zamrznitev bančnih računov, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2019, str. 116–126.

³¹ Odločba US RS št. U-I‑192/23 z dne 1. 2. 2024.

³² C-831/19, Banco di Desio e della Brianza and Others, 17. 5. 2022.

³³ Da evropsko pravo varstva potrošnikov, v primeru sicer učinkovitih pravnih sredstev, ne varuje nujno potrošnika v stanju popolne inertnosti, je SEU izreklo v C-40/08, Asturcom Telecomunicaciones SL, [2009] ECR I-9579.

³⁴ C-453/18 in C-494/18, Bondora, ECLI:EU:C:2019:1118, mnenje AG Sharpston, par. 104.