TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Sodišče prve stopnje je zavzelo napačno stališče, da že sami očitki iz odpovedi (prvi sklop se nanaša na otroka s posebnimi potrebami, in sicer da je tožnica: - večkrat dejala, da ji gre na živce, - ob njegovem kihanju neprimerno odreagirala z besedami: "Fuj, kako je kihnil v mene"; - ob njegovih prehladih ob otroku komentirala, zakaj ga starši vozijo v vrtec bolnega in da bo zbolela tudi ona, - otroku med hranjenjem govorila: "Če ne boš jedel, ne dobiš keksa, če ne boš jedel, ne boš mogel nikoli hoditi!", - otroku zaradi neješčnosti ni dala priboljška, čeprav mu je pripadal po jedilniku, - ko se je pobruhal, se je nanj jezila, da hodi v vrtec bolan, in ga ob tem čistila, umivala in preoblačila na zelo grob način,...) niso takšni, da bi lahko opravičevali izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pritožba pravilno opozarja, da je potrebno težo kršitve delovnih obveznosti presojati predvsem z vidika delovnega okolja, v katerem so bile storjene. Tožena stranka je javni zavod, ustanovljen za varstvo, vzgojo in izobraževanje predšolskih otrok. Zaposleni pri toženi stranki izvajajo vzgojni proces, kar je ključno za presojo teže očitanih ravnanj. Sodišče prve stopnje temu ni dalo zadostnega poudarka.