TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Na tožnikovo begosumnost kažejo njegova dejanja in navedbe v dosedanjem postopku. Tožnik je predhodno zaprosil za mednarodno zaščito že na Hrvaškem, ki jo je nato samovoljno zapustil, pred odločitvijo o njegovi prošnji. V Sloveniji, kamor je prišel na nedovoljen način, je svojo prvo namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito s pisno izjavo umaknil, ker da bo počakal, da ga policija vrne na Hrvaško. Na zaslišanju pa je v zvezi s tem povedal drugače, saj je povedal, da je svojo prvo namero umaknil zato, ker mu je prevajalec v Centru rekel, da bo moral zelo dolgo čakati na odločitev, najmanj 6 mesecev. Ob podaji prošnje in na zaslišanju je sicer navajal, da je želel v eno od držav članic Schengna, ne da bi to državo izrecno navedel. Vendar pa iz podatkov v spisu izhaja, da se je v Zagrebu seznanil še s tremi drugimi prosilci za azil, s katerimi so se dogovorili, da bodo šli proti Italiji. Dejstvo, da je bil tožnik skupaj s temi tremi prosilci prijet s strani PP Koper dodatno kaže na to, da je bila tožnikova ciljna država Italija.

Glede na obstoj tožnikove begosumnosti in glede na varnostne razmere v Azilnem domu, kjer ni ustreznih mehanizmov za preprečitev odhoda, ne bi bilo mogoče učinkovito uporabiti drugega, manj prisilnega ukrepa, to je ukrepa pridržanja v Azilnem domu. Zato je samo s pridržanjem na Center za tujce, kjer velja strožji režim, mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Republike Slovenije, dokler ne bo predan Hrvaški.

Ker lahko sodišče izda začasno odredbo le do izdaje pravnomočne sodbe, sodišče pa je z izdajo sodbe v I. točki izreka pravnomočno odločilo v zadevi, ob upoštevanju določbe 71. člena ZMZ-1 niso več izpolnjene procesne predpostavke za izdajo začasne odredbe.