TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
I. Po določilu 6. člena Zakona o dedovanju (Ur. l. SRS, št. 15/76; v nadaljevanju: ZD) je pogoj za to, da tuji državljan uživa enake dedne pravice kot državljani Republike Slovenije, formalna vzajemnost. Tuji državljan ima zato v Republiki Sloveniji enake dedne pravice kot slovenski državljan, če se v državi, iz katere tuji državljan izhaja, slovenski državljani obravnavajo enako kot njeni državljani.

II. Zakonito dedno pravico po sorodnikih posvojitelja ima le popolni posvojenec (določilo 21. člena ZD v zvezi z določilom 2. odstavka 228. člena ZD). Zato, upoštevaje načelo enakih dednih pravic domačih in tujih državljanov uzakonjeno v 6. členu ZD, tudi tuji nepopolni posvojenec ne more dedovati na podlagi določila 1. odstavka 21. člena ZD.

Meja med popolno in nepopolno posvojitvijo ni začrtana le z obsegom in vsebino medsebojnih rodbinskih pravic in dolžnosti, temveč tudi z obsegom in vsebino vseh drugih civilnopravnih razmerij med posvojencem ter posvojenčevimi naravnimi starši in sorodniki na eni strani oziroma posvojiteljem in posvojiteljevimi sorodniki na drugi strani.

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da toženec P. N. L. ni dedič po zapustnici A. P., umrli 6.2.1981. Ugotovilo je, da je toženec posvojenec zapustničine hčerke in brazilski državljan. Ker brazilsko pravo ne priznava dednih pravic posvojencu po sorodnikih posvojitelja in sicer niti posvojencem brazilskim državljanom niti tujim posvojencem, po mnenju sodišča prve stopnje ni izpolnjen pogoj vzajemnosti, ki izhaja iz 6. člena republiškega Zakona o dedovanju (Ur. l. SRS, št. 15/76, 23/78). Zato so na podlagi tega zakona izključene dedne pravice toženca po materi posvojiteljice. Te pravice so izključene tudi glede na določilo 228. člena istega zakona, po katerem dediči, ki so nepopolni posvojenci, ne dedujejo po tem zakonu, temveč po prej veljavnem Zakonu o dedovanju (Ur.l. SFRJ, št. 42/56), ki enako kot brazilsko pravo ni dopuščal dedovanja posvojencem po sorodnikih posvojitelja. Sodišče druge stopnje je ugodilo toženčevi pritožbi in prvostopno sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. V razlogih je zavrnilo pravno izhodišče sodišča prve stopnje, da naj bi iz 6. člena republiškega Zakona o dedovanju izhajalo načelo materialne vzajemnosti. Ker torej velja načelo formalne vzajemnosti, pripadajo tožencu enake dedne pravice kot našim državljanom; zato ima na podlagi 21. člena citiranega zakona tudi toženec pravico dedovati po posvojiteljičini sorodnici. Po mnenju sodišča druge stopnje toženčeve dedne pravice tudi ne omejuje določilo 228. člena navedenega zakona. To določilo namreč velja le za nepopolne posvojence. Iz brazilskih predpisov, ki jih je pribavilo prvostopno sodišče in drugih spisovnih podatkov pa ne izhaja, da bi bil toženec nepopolen posvojenec. Nasprotno je celo iz zapisnika o posvojitvi razvidno, da gre za takšno posvojitev, da se beseda posvojitev ne bi omenjala v nobenem uradnem aktu. To, da po brazilskih predpisih ne pripadajo posvojencem dedne pravice po sorodnikih posvojitelja pa še ne pomeni, da je toženec nepopolen posvojenec, saj je vprašanje popolnosti oziroma nepopolnosti posvojitve odvisna od tega ali so razmerja med posvojencem in naravnimi starši popolnoma prekinjena, ne pa od tega, ali ima posvojenec pravico dedovati po sorodnikih posvojitelja.

Proti takšni sodbi sodišča druge stopnje je vložil revizijo tožnik. Revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava je uveljavljal z navedbami, da 6. člen republiškega Zakona o dedovanju ne uzakonja formalne vzajemnosti, temveč materialno vzajemnost. Ker brazilski civilni zakonik ne priznava dednih pravic po sorodnikih posvojitelja niti domačim niti tujim posvojencem, je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da so dedne pravice toženca upoštevaje 6. člen citiranega zakona izključene. Tožnikovi reviziji je revizijsko sodišče ugodilo in spremenilo sodbo sodišča druge stopnje tako, da je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V razlogih svoje odločitve je med drugim navedlo:

Določbe Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 17/90; v nadaljevanju: ZPP), Zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 43/82; v nadaljevanju ZUKZ) in Zakona o dedovanju (Ur. l. SFRJ, št. 42/65; v nadaljevanju: Zakon o dedovanju) je revizijsko sodišče uporabilo na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I).

V spornem primeru, ko gre za razmerje z mednarodnim elementom (toženec je brazilski državljan, ki je bil posvojen po brazilskih
predpisih, zapustnica pa je slovenska državljanka, umrla v Sloveniji), je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo kolizijske predpise (155. člen Zakona o dedovanju v zvezi z 107. členom ZUKZ), ko je vprašanje obsega toženčevih dednih pravic reševalo z uporabo domačih predpisov (lex nationalis zapustnice) - Zakona o dedovanju (Ur. l. SRS, št. 15/76; v nadaljevanju: ZD).

Pravilno je sodišče druge stopnje nadalje uporabilo določilo 6. člena ZD, ko je ugotovilo, da to določilo uzakonja formalno vzajemnost in so revizijske navedbe, kolikor takšno materialnopravno ugotovitev sodišča druge stopnje izpodbijajo, neutemeljene.

Tuji državljani imajo na podlagi 6. člena ZD v Republiki Sloveniji enake dedne pravice kot slovenski državljani ob pogoju vzajemnosti - torej ob enakem pogoju, da imajo tudi slovenski državljani v državi, katere državljan je tujec, enake pravice kot njeni državljani. To pa je definicija formalne vzajemnosti, ki se razlikuje od materialne vzajemnosti po tem, da ne vsebuje zahteve, da tuje pravo določa vsebinsko enako pravno normo kot domače pravo, da torej ne omejuje tujcu pravice po domačem pravu s pogojem, da bi tudi naš državljan v njegovi državi užival vsebinsko enake pravice kot v naši državi, temveč zahteva le enakost obravnavanja slovenskih državljanov s tujimi državljani v državi, iz katere tujec izhaja. Takšna pravilna razlaga citiranega zakonskega določila načelno vsebuje možnost, da tujec v naši državi lahko uživa celo več pravic, kot bi mu pripadale po pravu države, katere državljan je.

V spornem primeru, ko gre za vprašanje, ali toženec, ki je brazilski državljan, lahko kot zakoniti dedič deduje po materi njegove
posvojiteljice, tako za presojo, ali je izpolnjen pogoj vzajemnosti, ni pomembno, ali bi imel toženec takšno pravico tudi po brazilskih predpisih. Presoja obsega toženčevih dednih pravic, upoštevaje v postopku neizpodbito domnevo o obstoju vzajemnosti glede države Brazilije, je opredeljena prvenstveno z razlago določil 1. odstavka 21. člena ZD in 2. odstavka 228. člena ZD. Po določilu 1. odstavka 21. člena ZD imajo posvojenec in njegovi potomci enake dedne pravice do posvojitelja in njegovih sorodnikov, kakor posvojiteljevi otroci in njihovi potomci. Uporaba tega določila je omejena z določilom 2. odstavka 228. člena istega zakona, ki za dedovanje nepopolnih posvojencev po dosedanjih predpisih napotuje na določbe prej veljavnega Zakona o dedovanju. Jezikovna in zlasti logična razlaga obeh določil sicer nakazujeta na rešitev, da določilo 1. odstavka 21. člena ZD uzakonja splošno pravilo, izjema od tega pravila pa je določena v 2. odstavku 228. člena ZD v tem smislu, da določilo 2. odstavka 228. člena velja le za tiste nepopolne posvojitve, ki so nastale po predpisih, ki so veljali na ozemlju SFRJ pred uveljavitvijo ZD, ne pa za vse druge nepopolne posvojitve, torej tudi ne za nepopolne posvojence, ki so bili posvojeni v tujih državah po tujih predpisih; dedne pravice slednjih bi bilo tako potrebno presojati po splošnem pravilu iz 1. odst. 21. člena ZD. Vendar je takšna razlaga, ob uporabi zgodovinske in sistematične razlage 1. odstavka 21. člena ZD, nepravilna. ZD je začel veljati istočasno kot Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. SRS, št. 15/76 - 14/89; v nadaljevanju: ZZZDR), ki je na novo uredil tudi posvojitev
in sicer je predvidel popolno posvojitev (člen 142, ki določa, da s posvojitvijo nastanejo med posvojencem in njegovimi potomci ter
posvojiteljem in njegovimi sorodniki enaka razmerja kot med sorodniki in določba 143. člena, ki predvideva prenehanje vseh medsebojnih pravic in dolžnosti posvojenca in njegovih staršev in drugih naravnih sorodnikov). Pred uveljavitvijo tega zakona je posvojitev urejal Temeljni zakon o posvojitvi (Ur. l. SFRJ, št. 30/47), ki pa je uzakonjal nepopolno posvojitev (zlasti določba 17. člena citiranega zakona, ki omejuje pravice in dolžnosti posvojenca le na razmerja do posvojitelja, ne pa tudi na razmerja do sorodnikov posvojitelja, po drugi strani pa ohranja pravice in dolžnosti posvojenca do njegovih naravnih staršev in sorodnikov). V letu 1976 sprejeti republiški zakon je torej uveljavil le popolno posvojitev, ki je prejšnja ureditev ni poznala. Zato je potrebno tudi določilo 21. člena ZD, ki je začel veljati istočasno z ZZZDR, razlagati tako, da le popolnim posvojencem pripada krog dednih pravic iz tega določila, da so torej izenačeni s posvojiteljevimi naravnimi otroci glede dedovanja tudi po sorodnikih posvojitelja; to pa, upoštevaje navedeno določilo 6. člena ZD, ki pod pogojem formalne vzajemnosti uveljavlja načelo enakih pravic domačih in tujih državljanov, pomeni, da tudi tuji nepopolni posvojenec ne more dedovati na podlagi določila 1. odstavka 21. člena ZD, temveč enako kot naši nepopolni posvojenci po določbah Zakona o dedovanju, ki je možnost zakonitega dedovanja posvojencev omejil na
posvojitelja in na posvojenčeve naravne sorodnike (25. člen citiranega zakona).

Vsa dosedaj navedena materialnopravna vprašanja so bila v sodbi sodišča druge stopnje pravilno rešena. Nepravilno pa je pravno stališče sodišča druge stopnje, da v spornem primeru toženec ni nepopolni posvojenec. Ali gre za popolno ali nepopolno posvojitev, je vprašanje učinkov posvojitve. V izpodbijani sodbi sicer pravilno uporabljeno brazilsko pravo (tudi pred uveljavitvijo ZUKZ je glede učinkov posvojitve v teoriji in sodni praksi veljala navezna okoliščina skupnega državljanstva oziroma podrejeno skupnega prebivališča posvojitelja in posvojenca v času posvojitve) pa že z zakonsko izključitvijo pravice zakonitega dedovanja posvojencev po sorodnikih posvojitelja (1618. art. Codiga civil) preprečuje utemeljenost stališča, da toženec ni nepopolni posvojenec. Značilnost popolne posvojitve je namreč v tem, da so na eni strani pretrgana vsa razmerja med posvojencem in njegovimi naravnimi starši in drugimi sorodniki in da je posvojenec po drugi strani popolnoma vključen v rodbino posvojitelja in njegovih sorodnikov - enako, kot posvojiteljevi naravni otroci. Čim ni izpolnjen eden od obeh navedenih pogojev, je podana nepopolna posvojitev. Meja med popolno in nepopolno posvojitvijo pa ni začrtana le z obsegom in vsebino medsebojnih rodbinskih pravic in dolžnosti, kot izhaja iz razlogov sodišča druge stopnje, temveč tudi z obsegom in vsebino vseh drugih civilnopravnih razmerij (torej tudi dednopravnih razmerij) med posvojencem in posvojenčevimi naravnimi starši ter sorodniki oziroma med posvojencem in posvojiteljem ter posvojiteljevimi sorodniki. To implicitno vsebuje zahtevo, da mora posvojenec imeti pravico kot zakoniti dedič dedovati ne le po posvojitelju, temveč tudi po njegovih sorodnikih, da bi se ga lahko obravnavalo kot popolnega posvojenca. Posvojenec, ki nima pravice dedovati po sorodnikih posvojitelja, nima vseh tistih pravic, ki jih imajo naravni otroci po svojih starših in njihovih sorodnikih in zato ni popolni posvojenec.

Ker se toženca torej z vidika brazilskih predpisov ne more obravnavati kot popolnega posvojenca, mu pravice v obsegu, kot jih
določa 1. odstavek 21. člena ZD, glede na povedano ne pripadajo, temveč je potrebno uporabiti določilo 25. člena Zakona o dedovanju, ki zakonito dedno pravico posvojenca po sorodnikih posvojitelja izključuje. Toženec tako po materi posvojiteljice kot zakoniti dedič ne more dedovati in je drugostopna odločitev, ki mu takšno pravico prisoja, materialnopravno nepravilna. Zato je revizijsko sodišče sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je v celoti vzpostavilo sodbo sodišča prve stopnje, ki je tožnikovemu zahtevku na ugotovitev neobstoja toženčeve dedne pravice, materialnopravno pravilno ugodilo (1. odst. 395. člena ZPP).