Nacionalni program varstva potrošnikov (NPVP) (za...

2752. Nacionalni program varstva potrošnikov (NPVP) (za obdobje od leta 2001 do konca leta 2005)

Na podlagi 67. člena zakona o varstvu potrošnikov (Uradni list RS, št. 20/98 in 25/98) in 168. člena poslovnika Državnega zbora Republike Slovenije je Državni zbor Republike Slovenije na seji dne 22. 6. 2000 sprejel

N A C I O N A L N I P R O G R A M
varstva potrošnikov (NPVP) (za obdobje od leta 2001 do konca leta 2005)

I. UVOD

A) Razvoj potrošniškega gibanja v svetu in pri nas

Politika varstva potrošnikov je zbir različnih ukrepov, s katerimi želijo država in drugi nosilci gospodarske politike izboljšati položaj potrošnikov. Ker je politika varstva potrošnikov del gospodarske politike, je bil in je še njen razvoj tesno povezan z gospodarsko razvitostjo posamezne države.

Raven varstva potrošnikov je torej pomemben kazalec razvoja družbe. Številni mednarodni dokumenti, med njimi Smernice Združenih narodov iz leta 1986 (Guidelines for consumer protection), pozivajo države, naj razvijajo in krepijo politiko varstva potrošnikov, pri tem pa naj same določajo prednostne naloge na tem področju v okviru obstoječih gospodarskih in socialnih možnosti ter pri tem upoštevajo stroške in pozitivne učinke sprejetih ukrepov za varstvo potrošnikov.

Potrošniško gibanje je element civilne družbe, ki praviloma nima strogih institucionalnih oblik. V številnih državah, zlasti v ZDA in v EU, skrbijo za potrošnika močne potrošniške organizacije in učinkovite državne institucije, ki so pomemben dejavnik uravnavanja razmerij na trgu in zagotavljanja kvalitete življenja. Pri tem obstajajo različna razmerja med vlogo državnih institucij in nevladnih organizacij. Ponekod je odločilna vloga močnih državnih ali paradržavnih organizacij (Švedska, kjer imajo potrošniškega ombudsmana in ostale skandinavske države), spet drugje pa potrošniških organizacij kot predstavnikov civilne družbe (Nemčija, Velika Britanija, Avstrija). Vsekakor je priprava zakonodaje in oblikovanje splošne politike varstva potrošnikov naloga države, medtem ko je izvajanje te politike v nekaterih državah bolj v nekaterih pa manj prepuščeno civilni družbi.

Potrošniške organizacije so nevladne, neodvisne in neprofitne organizacije, ki jih ustanovijo potrošniki zaradi varstva svojih pravic. Njihova glavna naloga je delovanje v korist potrošnikov, predvsem s svetovanjem, obveščanjem, izobraževanjem ter zastopanjem potrošnikov tam, kjer so njihovi interesi ogroženi. Vsekakor sta pomembna oba sektorja, pri čemer je vloga civilne družbe povsem nepogrešljiva, kar je posebej poudarjeno v raznih mednarodnih dokumentih, zlasti tistih v EU.

Po zakonu o varstvu potrošnikov (Uradni list RS, št. 20/98 in 25/98) je potrošnik fizična oseba, ki pridobiva ali uporablja blago in storitve predvsem za osebno uporabo ali uporabo v svojem gospodinjstvu. Po istem zakonu se šteje za podjetje pravna in fizična oseba, ki opravlja pridobitno dejavnost na trgu, ne glede na njeno pravnoorganizacijsko obliko in lastninsko pripadnost.

Potrošnik še vedno velja za najšibkejšega udeleženca na trgu, saj mu primanjkuje tako znanja kot informacij. Gospodarski razvoj države prinaša naraščanje ponudbe raznovrstnega blaga, s čimer se zmanjšuje preglednost trga, potrošnik pa je s tem postavljen v še bolj podrejen položaj nasproti večjim gospodarskim in drugim sistemom, ki obvladujejo položaj na trgu. Vse navedeno, hkrati pa tudi želja po vključitvi v Evropsko unijo, zahteva, da tudi naša država zagotovi celovit in učinkovit sistem varstva potrošnikov, saj je politika varstva potrošnikov pomemben del politike uresničevanja skupnega evropskega trga tako z vidika večje gospodarske učinkovitosti kot z vidika varovanja potrošnikov na vseh področjih, kjer so njihovi interesi, varnost, zdravje ali življenje ogroženi.

B) Ocena stanja varstva potrošnikov v Sloveniji

Oblike organiziranja potrošnikov oziroma zastopanja potrošniških interesov še pred osamosvojitvijo Slovenije (potrošniški sveti v trgovini, krajevnih skupnostih, samoupravna dogovarjanja s trgovci, ustanovitev skupščinskega odbora za varstvo potrošnikov) so se – kljub načeloma dobrim željam – izkazale za neučinkovite. Vendar tudi tedanji poskusi dokazujejo tradicijo potrošniškega varstva v Sloveniji, vključno z nekaj teoretičnimi in praktično usmerjenimi publikacijami. Zlasti je treba omeniti, da je bil leta 1953 ustanovljeni Centralni zavod za napredek gospodinjstva (ki se je leta 1988 preimenoval v Domus) zelo aktiven pri informiranju potrošnikov in je tudi začel z izvajanjem primerjalnih ocenjevanj izdelkov. Leta 1997 se je organizacijska enota, ki je delovala na področju zaščite potrošnikov izločila iz Domusa in deluje kot samostojna institucija Zavod za varstvo potrošnikov. Intenzivno delo na področju varstva potrošnikov se je pričelo z osamosvojitvijo Slovenije, saj se je takoj pričel pripravljati zakon o varstvu potrošnikov, ki razmeroma celovito ureja to področje, prej urejeno s številnimi drugimi zakoni. Zaživela je (1990) Zveza potrošnikov Slovenije (ZPS), ki se je uveljavila tako v slovenskem kot v mednarodnem prostoru in močno vplivala na dvig zavesti o potrebnosti varstva potrošnikov za dvig kvalitete življenja v civilizirani družbi. Uspešno je začela delovati na področju svetovanja in izobraževanja potrošnikov ter izvajanja primerjalnih ocenjevanj proizvodov in storitev. Leta 1991 je ZPS odprla prvo potrošniško pisarno, potem pa s pomočjo programa Phare Democracy oblikovala mrežo pisarn po Sloveniji. S finančno podporo razvoju varstva potrošnikov je pričela tudi država, saj je v okviru proračunskih možnosti podpirala oziroma sofinancirala projekte za dvig osveščenosti potrošnikov. Država je v zadnjih petih letih namenila letno za izvajanje dejavnosti s področja varstva potrošnikov (svetovanje, obveščanje in izobraževanje potrošnikov ter primerjalno ocenjevanje kakovosti proizvodov in storitev) povprečno 50,2 milijonov tolarjev oziroma skupaj 251 milijonov tolarjev.

Dejavnost Zveze potrošnikov Slovenije se je z ustanovitvijo Mednarodnega inštituta za potrošniške raziskave postopoma krepila. Pripravljen je bil projekt “Informacijski sistem v podporo delovanju svetovalnih pisarn”, ki je omogočil vzpostavitev profesionalne svetovalne mreže in šolanje svetovalcev. Ob pomoči države so pričeli z izdajanjem revije VIP za potrošnike (v letu 1991) ter izdajanjem različnih brošur za potrošnike. Zveza potrošnikov Slovenije – društvo je tudi aktivna članica različnih mednarodnih organizacij, zlasti International Testing (IT), Consumers International (CI) in Bureau Europeen des Unions de Consommateurs (BEUC). Hiter razvoj civilne družbe, katerega podpira tudi EU, se je v Sloveniji nadaljeval, tako da imamo trenutno sedem potrošniških organizacij, ki so se vpisale v register potrošniških organizacij pri Uradu za varstvo potrošnikov (razvrstitev glede na dan vpisa): Združenje potrošnikov Zasavja, Zveza potrošnikov Slovenije – društvo, Mednarodni inštitut za potrošniške raziskave, Društvo za varstvo potrošnikov Celje, Zavod za varstvo potrošnikov, Združenje potrošnikov Primorske, Združenje potrošnikov Pomurja. Pet od navedenih potrošniških organizacij je organiziranih oziroma ustanovljenih kot društva, dve pa kot zavod (Mednarodni inštitut za potrošniške raziskave, Zavod za varstvo potrošnikov Ljubljana). Način in pogoji za vpis potrošniških organizacij v register so določeni s pravilnikom o načinu in pogojih za vpis potrošniških organizacij v register (Uradni list RS, št. 46/98).

Trenutno stanje, ko se svetovanje izvaja v devetih pisarnah za potrošnike s strani več različnih izvajalcev ob finančni pomoči države, je predvsem z vidika pokritosti slovenskega teritorija (večjih mest) manj ustrezno. V času priprave nacionalnega programa je svetovanje potrošnikom potekalo v naslednjih krajih: Ljubljana (dve pisarni), Nova Gorica, Murska Sobota, Maribor, Velenje, Zagorje, Novo mesto, Celje. Svetovanje potrošnikom obsega splošno svetovanje s področja varstva potrošnikov ter napotke potrošnikom, kje lahko svoje pravice uveljavijo. Svetovanje poteka po telefonu, osebno in pisno. Od tega je približno 85% svetovanja po telefonu. Mesečno opravijo svetovalne pisarne od ca. 150 do 850 različnih svetovanj. Največja frekvenca klicev in osebnih obiskov potrošnikov je v pisarnah v Ljubljani. Najpogostejši nasveti potrošnikom so povezani z izvajanjem storitev (servisi, turistične storitve, finančne storitve, prodaja in posredovanje nepremičnin ...), kupoprodajnimi pogodbami (garancije, izdelki z napako ...), Nekatere potrošniške organizacije nudijo potrošnikom tudi brezplačne pravne nasvete.

V okviru Zveze potrošnikov Slovenije že leta potekajo različne oblike izobraževanja potrošniških svetovalcev. Poleg tega je za izobraževanje svetovalcev na pobudo Urada za varstvo potrošnikov Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani v letih 1997 in 1998 organizirala poseben seminar s preizkusom znanja, ki ga je uspešno opravilo 18 svetovalcev iz vseh tedaj obstoječih potrošniških organizacij.

Izobraževanje potrošnikov poteka na več načinov. Mednarodni inštitut za potrošniške raziskave izdaja revijo VIP za potrošnike, potrošniške organizacije (zlasti Zveza potrošnikov Slovenije in Zavod za varstvo potrošnikov) pa izdajajo različne izobraževalne materiale (brošure, letake, plakate) ter objavljajo strokovne članke in prispevke za sredstva javnega obveščanja.

Institucionalna osnova v okviru državne uprave je bila vzpostavljena z ustanovitvijo Urada za varstvo potrošnikov, ki je začel delovati leta 1996. Naloge in pristojnosti Urada za varstvo potrošnikov so določene z zakonom o organizaciji in delovnem področju ministrstev (Uradni list RS, št. 71/94 in 47/97) ter se nanašajo na pripravo in izvajanje programa varstva potrošnikov v državnih organih, strokovnih organizacijah in nevladnih organizacijah. Opravlja zadeve, ki se nanašajo na vzgojo, izobraževanje in obveščanje potrošnikov, organiziranje primerjalnih ocenjevanj proizvodov in storitev ter na svetovanje potrošnikom. Urad spremlja in koordinira dejavnosti ministrstev in strokovnih institucij, sodeluje in spodbuja razvoj nevladnih, neprofitnih potrošniških organizacij. Naloga urada je tudi mednarodno sodelovanje na strokovnem in upravnem področju z vidika varstva potrošnikov.

Pomembno vlogo na področju varstva potrošnikov imajo organi inšpekcije, še posebej tržna inšpekcija, zdravstvena inšpekcija ter druge. Ti organi na podlagi zakonskih pooblastil izvajajo ukrepe, za katere so pristojni, zlasti pa tudi vlagajo predlog za pregon. Žal zaradi znanih zaostankov pri pravosodnih organih ti predlogi pogosto niso učinkoviti oziroma je učinek prepozen.

Na področju varstva potrošnikov je pomembna tudi vloga podjetniških zbornic in združenj, ki s svojimi kodeksi, splošnimi pogoji poslovanja, arbitražami vplivajo na raven varstva potrošnikov v državi.

Leta 1998 je bil po dolgoletni parlamentarni proceduri sprejet zakon o varstvu potrošnikov (Uradni list RS, št. 20/98 in 25/98). Pri njegovi pripravi je poleg pristojnih državnih organov in strokovnih ter znanstvenih institucij zelo tvorno sodelovala tudi organizacija civilne družbe ZPS. Zakon o varstvu potrošnikov je naravnan k približevanju Slovenije EU in upošteva številne sprejete ali predlagane evropske rešitve.

Kljub razmeroma ustrezni zakonodaji, ki jo je seveda treba še dograjevati, je težko oceniti, da je dejanski položaj potrošnikov v Sloveniji na zadovoljivi ravni. Zlasti je nedorečeno varstvo potrošnikov na nekaterih področjih (ki so blizu t.i. javnemu sektorju), zaradi česar je potrebno določiti prioritetna področja za bodoče aktivnosti (gl. pod III/2).

II. PRAVNA PODLAGA IN OKVIRNA VSEBINA NACIONALNEGA PROGRAMA

Pravna podlaga so določbe zakona o varstvu potrošnikov (Uradni list RS, št. 20/98 in 25/98).

Po tretjem odstavku 79. člena zakona o varstvu potrošnikov predloži Vlada Republike Slovenije nacionalni program varstva potrošnikov Državnemu zboru Republike Slovenije v sprejem najkasneje v enem letu po uveljavitvi tega zakona.

Po tretjem odstavku 62. člena zakona o varstvu potrošnikov sodeluje pri pripravi nacionalnega programa strokovni svet pri Uradu za varstvo potrošnikov (v nadaljnjem besedilu: strokovni svet).

V 67. členu zakona o varstvu potrošnikov je opredeljena vsebina nacionalnega programa varstva potrošnikov. Ta določa temelje politike varstva potrošnikov in opredeljuje obseg dejavnosti, ki se financira oziroma sofinancira iz državnega proračuna.

Z nacionalnim programom varstva potrošnikov se po samem zakonu o varstvu potrošnikov določijo zlasti:

-

načela in cilji politike varstva potrošnikov;

-

naloge, ki imajo pri uresničevanju politike varstva potrošnikov prioriteto;

-

vrste nalog na področju varstva potrošnikov, ki se bodo opravljale na podlagi koncesij;

-

okvirni obseg sredstev za izvedbo nalog iz nacionalnega programa;

-

okvirni obseg sredstev za spodbujanje razvoja in delovanja potrošniških organizacij.

Omenjene zakonske določbe pomenijo okvir za vsebino nacionalnega programa, pri čemer velja poudariti, da gre bolj za tehnična pravila, ki dopuščajo ožji ali širši pristop k konceptu nacionalnega programa. Predvsem zakon ne opredeljuje politike varstva potrošnikov same, ampak jo prepušča nacionalnemu programu. Vsekakor je pravila zakona o varstvu potrošnikov o nacionalnem programu mogoče razumeti tako, da gre za dokument dolgoročnega pomena, s katerim Republika Slovenija določi politiko in obseg varstva potrošnikov.

Pri vsebini in pomenu nacionalnega programa je treba upoštevati tudi položaj Slovenije v procesu približevanja Evropski skupnosti. Po 93. členu Evropskega sporazuma o pridružitvi med Republiko Slovenijo na eni strani in Evropskimi skupnostmi in njihovimi članicami, ki delujejo v okviru Evropske unije, na drugi strani (Uradni list RS, št. 44/97, MP, št. 13) se je Slovenija zavezala spoštovati politiko in sistem potrošniškega varstva v EU in prilagoditi svojo zakonodajo. Politika varstva potrošnikov je predmet številnih aktov EU od leta 1972 dalje. Metoda delovanja EU na tem področju je takšna, da političnim programom sledi sprejem konkretnih ukrepov zakonodajne in drugačne narave, ki so časovno opredeljeni. Tudi takšna evropska praksa govori za to, da naj bo nacionalni program široko zasnovan in naj se vsekakor ne omejuje le na dejavnosti, ki se opravljajo kot javne službe, kot bi bilo mogoče razumeti iz 66. člena zakona o varstvu potrošnikov. Ne more biti dvoma o tem, da besedilo in duh 67. člena govorita za to, da nacionalni program zajema vse vidike politike varstva potrošnikov v Sloveniji, zato obsega in vsebuje:

-

temeljne pravice potrošnikov;

-

temelje politike varstva potrošnikov;

-

pregled zakonodaje;

-

način uresničevanja zakonodaje;

-

delovanje državnih organov, zlasti medresorsko sodelovanje znotraj vlade ter sodelovanje z nevladnimi organizacijami;

-

spodbujanje razvoja in delovanja potrošniških organizacij;

-

ukrepe za izboljšanje uresničevanja pravic potrošnikov, zlasti za učinkovitejše sodno varstvo ter izvensodno reševanje sporov;

-

program izobraževanja;

-

javne službe na področju varstva potrošnikov;

-

okvirni obseg sredstev za izvedbo javne službe in za spodbujanje razvoja in delovanja potrošniških organizacij.

Nacionalni program obvezuje predvsem Republiko Slovenije oziroma njene organe, določa pa tudi pravila obnašanja drugih subjektov, ki se ukvarjajo s problematiko varstva potrošnikov.

Predlog nacionalnega programa je pripravil Urad za varstvo potrošnikov na podlagi strokovnih podlag Centra za potrošniško pravo Katoliške univerze v Louvain-la-Neuve (Belgija) in Pravne fakultete Univerze v Ljubljani, v okviru strokovnega sveta pri Uradu za varstvo potrošnikov pa so ga obravnavali tudi zainteresirani subjekti na področju varstva potrošnikov, zlasti potrošniške organizacije.

III. ELEMENTI PROGRAMA

1. Temelji politike varstva potrošnikov

Republika Slovenija šteje učinkovito varstvo potrošnikov za temeljno civilizacijsko vrednoto, ki zagotavlja kvaliteto življenja v Sloveniji in uresničuje ravnotežje med interesi gospodarskih subjektov in potrošnikov na trgu. Pri tem upošteva tudi pridobitve in zakonodajo EU ter smernice OZN.

Cilji politike varstva potrošnikov so zlasti:

-

podpirati razvoj vladavine prava, demokracije in civilne družbe;

-

zagotoviti ukrepe za učinkovito varstvo potrošnikov v skladu s politiko konkurence in z drugimi ekonomskimi in socialnimi politikami, vključno s politiko varstva okolja;

-

sprejeti zakonodajne in druge ukrepe za zagotovitev visoke stopnje varstva zdravja, varstva ekonomskih interesov in varnosti potrošnikov;

-

uskladiti zakonodajo in politiko s tistima v EU;

-

utrjevati pri potrošnikih zavest o njihovih pravicah in o njihovi vlogi v tržni ekonomiji s pomočjo aktivnosti na področju informiranja, svetovanja ter vzgoje in izobraževanja;

-

zagotoviti učinkovito delovanje državnih organov (vključno z izboljšanjem njihovega medsebojnega sodelovanja);

-

zagotoviti nadzor nad nevarnimi izdelki;

-

zagotoviti močne državne in nedržavne potrošniške institucije;

-

olajšati sodno in drugačno varstvo potrošnikovih pravic;

-

materialno podpirati javne službe, ki jih opravljajo potrošniške organizacije.

Ti cilji se dosegajo z ustrezno zakonodajo in z drugimi ukrepi in dejavnostmi, ki jih predvideva ta nacionalni program.

Glede na obstoječe stanje je treba posebno pozornost posvetiti zlasti varstvu potrošnikov na naslednjih področjih, s poudarkom na storitvah, kjer je v bodoče pričakovati še večjo potrebo po zaščiti potrošnikov:

-

finančne storitve (bančništvo, zavarovalništvo);

-

javne storitve (energetika, komunala, zdravstvo, javni promet);

-

storitve, ki jih opravlja država oziroma lokalne skupnosti;

-

področje prehrane;

-

stanovanjska politika;

-

trgovina in obrt;

-

turizem;

-

varstvo okolja;

-

in drugo.

2. Temeljne pravice potrošnikov

Država je dolžna varovati interese potrošnikov na vseh področjih, kjer so le-ti lahko ogroženi, predvsem je dolžna varovati njihovo zdravje, varnost in ekonomske interese. Država mora zaradi učinkovitega varstva potrošnikov na tem področju skrbeti tudi za temeljne pravice potrošnikov, ki zagotavljajo potrošnikom enakovrednejši položaj nasproti ponudnikom blaga in storitev.

V Sloveniji imajo potrošniki zlasti naslednje pravice:

-

pravico do obveščenosti;

-

pravico do vzgoje in izobraževanja;

-

pravico do zastopanosti;

-

pravico do organiziranosti za varstvo svojih interesov;

-

pravico do varstva zdravja in do varnosti;

-

pravico do varstva ekonomskih interesov;

-

pravico do sodnega varstva;

-

pravico dostopa do temeljnih javnih služb;

-

pravico do zmerne porabe (“sustainable consumption”);

-

pravico do varstva osebnih podatkov.

Te pravice se zagotavljajo s slovensko zakonodajo in z ukrepi državnih ter nedržavnih subjektov v Sloveniji.

Nacionalni program varstva potrošnikov (NPVP) (za obdobje od leta 2001 do konca leta 2005)

Časovnica