TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni:

a) v II. točki izreka tako, da se toženi stranki naloži, da v 15 dneh od prejema te sodbe plača še:

- znesek 6.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 4. 2012 dalje do plačila,

- zakonske zamudne obresti od zneska 1.600,00 EUR od 11. 4. 2012 do 24. 11. 2015,

b) v III. točki izreka tako, da se toženi stranki naloži povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 2.207,85 EUR v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru neplačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka dalje.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se nespremenjeni del II. točke izreka izpodbijane sodbe potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti 706,63 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru neplačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka dalje.

ZASP je v drugem odstavku 168. člena olajšal položaj imetnika avtorske pravice pri dokazovanju višine nastale škode v posledici nezakonitega posega v njegov avtorskopravno varovani položaj. Višino škode lahko dokaže že na ta način, da dokaže dogovorjeni ali običajni honorar ali nadomestilo za zakonito uporabo varovanega dela.

Zanesljivo sklepanje na običajna plačila za uporabo del bi bilo mogoče samo pod predpostavko, da bi tožeča stranka omogočala uporabo avtorskega dela drugim zainteresiranim uporabnikom v obliki, kot ga je uporabljala tožena stranka. Glede na kategorično stališče tožeče stranke, da v takšni obliki in z namenom, kot je avtorsko delo uporabila tožena stranka, ne bi tožeča stranka nikomur omogočila uporabe, je samo po sebi razumljivo, da je na običajen honorar mogoče sklepati zgolj ob uporabi prostega preudarka iz 216. člena ZPP. V takem primeru vprašanje presoje višine odškodnine po prostem preudarku pomeni uporabo materialnega prava, pri čemer pa so dejstva, na podlagi katerih se prosti preudarek uporabi, stvar dejanskih ugotovitev sodišča.

Objave posamezne fotografije ni mogoče primerjati v smislu minimaliziranja dolžine izseka filma. Ko gre za uporabo posameznih odlomkov filma, gre za uporabo dela avtorskega dela, ki po svoji naravi ustvarja učinek gibljive slike. Pri uporabi fotografije iz filma pa gre za uporabo filmskega gradiva, ki ustvarja fikcijo za drugačen namen. Fotografija ali slika, ki jo izdela avtor, ima sporočilno vrednost v smislu fiksiranja dogajanja v prostoru na določeno časovno točko. Tudi pri objavi filmske fotografije se ustvarja vtis fiksiranja fiktivne zgodbe, ki jo obravnava film na določen časovni trenutek. Objava fotografije iz filma v drugem mediju (revijalni tisk oziroma na spletni strani) pa ustvarja učinek, ki je trajnejši, saj ostane fiksirana na tem mediju. Zato je sklepanje na primernost nadomestila za uporabe fotografije iz filma v revijalnem tisku materialnopravno zmotno zgolj na podlagi običajnega nadomestila za uporabo odlomkov filma v trajanju do ene minute.

Očitek namerne uporabe tujega dela ni mogoče vezati na zavedanje kršitelja, kdo je nosilec avtorske pravice.