TFL Vsebine / TFLGlasnik

Ko je bil odvetnik, je opravljal več pomembnih funkcij, in sicer je bil soustanovitelj družbe Pro Plus, d. o. o., in predsednik skupščine te družbe, član Upravnega odbora Evropskega združenja odvetniških pisarn Avrio Advocati, član Upravnega odbora Univerze v Mariboru, predsednik Teniškega kluba Branik, podpredsednik Zveze borcev Maribor. Je častni član Zveze mariborskih športnih društev Branik. Lani je postal častni občan Mestne občine Maribor.

Andrej Razdrih: 
Zakaj ste se ob uspešni sodniški karieri – bili ste predsednik Temeljnega sodišča v Mariboru – po osamosvojitvi odločili za odvetniško kariero in ustvarili pomembno odvetniško pisarno?

Ivan Gorjup: 
Funkcijo predsednika Temeljnega sodišča v Mariboru sem opravljal z veseljem, čeprav sem bil po mojem skromnem mnenju relativno mlad, star komaj 36 let. V času mojega mandata smo se lotili številnih problemov, pri tem pa sem imel veliko srečo, da sem si lahko izbral odlične sodelavce, ki so soglašali s predlaganim programom prenove dela na Temeljnem sodišču v Mariboru.

Ob podelitvi mandata za predsednika Temeljnega sodišča v Mariboru sem namreč ugotovil, da so spremembe nujne. Ob nastopu funkcije je bilo Temeljno sodišče v Mariboru na zadnjem mestu sedmih temeljnih sodišč v Sloveniji, po spremljanju Vrhovnega sodišča in Republiškega sekretariata za pravosodje, torej so bile spremembe nujno potrebne. Na mojo pobudo so se vodje oddelkov in enot dogovorili s sodniki, ki so imeli težave z doseganjem sodniških norm, kaj mora storiti vodstvo sodišča in kaj bodo storili oni. Po tem so vsi sodniki izpolnjevali sodno normo in imeli na razpolago sodne sodelavce ter ustrezne tehnične pogoje. V drugem letu mojega mandata smo zapustili zadnje mesto med temeljnimi sodišči v Sloveniji. V nadaljnjih treh letih so vsi sodniki – na podlagi pogovorov in želje po vzpostavitvi učinkovitega sodnega sistema – norme ne samo dosegli, temveč mnogi med njimi tudi presegli. Vzporedno smo si prizadevali tudi za zagotavljanje rednega financiranja sodišča in uspelo nam je doseči dogovor, da je financiranje temeljnih sodišč v Sloveniji prevzela Republika Slovenija – vsaka občina je namreč tedaj imela kot ustanoviteljica sodišča v svojem proračunu sredstva za financiranje sodišč, ki pa so bila v večini primerov nezadostna in nepravočasno izplačana, rezultat česar so bila prepozna izplačila plač sodnemu osebju. Lotili smo se tudi reševanja sodnih zaostankov in obnove delovnih prostorov na enotah ter sodne palače v Mariboru.

Ob vsem povedanem in delu, ki je bilo takrat opravljeno, pa vseeno nisem imel možnosti govoriti s takratnim pravosodnim ministrom, in to je bila kaplja čez rob, zato sem se odločil svoje znanje in izkušnje nameniti sebi in svojim bližnjim (obe hčeri sta pravnici). Glede na to, da država prej opravljenega dela ni spoštovala, te svoje odločitve nikdar nisem obžaloval, kot je tudi dandanes še ne.

Andrej Razdrih: 
Odvetništvo je v samostojni Sloveniji doživelo velik razvoj – kje vidite izzive in probleme modernega odvetništva?

Ivan Gorjup: 
Glede odvetništva v samostojni Sloveniji, njegovega razvoja, izzivov in problemov lahko povem, da je bila v času osamosvojitve države (to je bil namreč tudi čas, v katerem sem se podal na samostojno odvetniško pot) Slovenija zelo prijazen prostor za odpiranje odvetniških pisarn. Država je samostojnim odvetnikom ob začetku dela omogočala davčne ugodnosti. Zagotovo se je s samostojnostjo Slovenije zgodil velik razvoj odvetništva, seveda tudi zaradi možnosti povezovanja s pisarnami v okviru mednarodnih združenj.

Zdaj sem sicer že 13 let upokojen, pisarno vodi moja hči, s katero pa izmenjujeva izkušnje in mnenja ter govoriva o današnjih problemih in izzivih. Morda bi kot izziv izpostavil potrebo po specializaciji odvetnikov, k čemur sem sam stremel od začetka odprtja pisarne. Mlajše odvetnike iz naše pisarne smo pošiljali na specializacije v tujino, v odvetniške pisarne, s katerimi smo bili skupaj v mednarodnem združenju, povezovali smo se s Pravno fakulteto Univerze v Mariboru in njenimi profesorji.

Andrej Razdrih: 
Kako vidite razvoj sodstva v Republiki Sloveniji in kako rešiti njegov velik problem, to je problem slabše učinkovitosti, ki se je pojavil po tem, ko je bila ukinjena sodniška norma?

Ivan Gorjup: 
Načeloma bi soglašal s stališčem, da je ukinitev sodniške norme povzročila slabšo učinkovitost. Iz lastnih izkušenj v času mojega dela lahko povem, da so sodniška norma, zadostna pomoč in redne plače (že redne plače sodnikov so bile privilegij, ki smo ga šele morali doseči) sodnike stimulirale. Kako je danes, v času, odkar sem upokojen, in zakaj, bi težko ocenil.

Norma je bila namreč ukinjena, ko sem bil že v odvetniških vodah, zato ne poznam vseh argumentov, ki so narekovali takšen ukrep. Lahko pa vam opišem stanje, kakršno je bilo na Temeljnem sodišču v Mariboru v času veljavnosti sodniške norme. Tedaj so se posamezni sodniki res pritoževali, da so sodniške norme previsoke, vendar po nekaj pojasnilih in zamenjavi vodje oddelka nismo imeli ob koncu leta nobenega sodnika, ki ne bi norme izpolnjeval 100-odstotno ali celo več. Pogosto smo na oddelčnih sestankih ugotavljali, da je sodniška norma tudi sodnikovo varovalo.

Morda bi kazalo ponovno pretehtati razloge za sodniško normo in proti njej, pri čemer bi bilo nujno treba oceniti tehtnost pripomb sodnikov in preveriti, ali imata vodja oddelka in predsednik sodišča dovolj pristojnosti za zagotavljanje podpore. Zagotovo pa zaradi lastnih izkušenj iz obdobja pred samostojno Slovenijo menim, da je stimulacija za dobro delo učinkovito orodje tako v gospodarstvu kot v javnem sektorju.

Andrej Razdrih: 
Ves čas svoje poklicne pravniške kariere ste bili tudi družbeno aktivni na različnih področjih, od športa do lokalne samouprave. Zakaj je potrebno, da se odvetniki poleg rednega dela ukvarjajo tudi z delovanjem v korist skupnosti?

Ivan Gorjup: 
Morda se v nekaterih okoljih delovanje v korist skupnosti še vedno šteje za nekaj manjvrednega, »aktivističnega«. Moje stališče pa je, da bi moral vsakdo, ki mu je skupnost, v kateri živi, nekaj dala, tej tudi nekaj vrniti, če le lahko. Tega načela se držim še danes. Pri našem poklicu, ki je prepleten z nastopi v javnosti, imamo odvetniki možnost izpostaviti pereča vprašanja. V svojem poklicu se srečujemo z mnogimi tegobami posameznikov in ti se dostikrat znajdejo v velikih težavah. Če imajo ob sebi poleg družine še odgovornega odvetnika – človeka, do konca življenja čutijo hvaležnost. Podporo jim lahko nudimo s svojo socialno čuječnostjo, najbolje s prostovoljnim delom.

Glede športa pa moram povedati, da sem že kot osnovnošolec vihtel lopar in bil atlet in da me navdušenje nad športom ni zapustilo vse do moje bolezni. Šport v ljudeh sprošča hormon sreče in to je glavno vodilo za dobro počutje. Zanimivo bi bilo vedeti, koliko odvetnikov je od osamosvojitve Slovenije opravljalo odgovorne funkcije v lokalni samoupravi – morda bi bilo zadosti že pregledati podatke o tem, koliko odvetnic in odvetnikov je v preteklosti opravljalo funkcijo županje oziroma župana in koliko jih to funkcijo opravlja zdaj.

Delal sem na različnih področjih in v različnih družbenih sistemih ter na različnih položajih. Sodeloval sem na primer pri ustanovitvi družbe Pro Plus (Pop TV, Kanal A), kjer je delo dobilo veliko Mariborčanov. Sodeloval sem tudi v volilnem štabu dr. Danila Türka, Mariborčana, na volitvah za predsednika države. Leta 1991 sem odprl svojo odvetniško pisarno, v kateri se mi je zelo hitro pridružilo več odvetnikov in sodelavcev, ter jo leta 2012 predal hčerki Vesni. Bil sem predsednik Teniškega klub Branik, ki je bil ob nastopu mojega mandata pred stečajem, danes pa je zagotovo eden najbolje urejenih teniških klubov v Sloveniji. Leta 2021 sem kot predsednik Odbora za postavitev spomenika Josipu Primožiču - Tošu sodeloval pri odkritju tega spomenika. S tem sem naštel kar veliko dejavnosti, težko pa izberem najpomembnejše.

Andrej Razdrih: 
V letu 2024 ste prejeli najvišje priznanje Mestne občine Maribor in postali častni občan mesta Maribor. Kaj vam pomeni to priznanje?

Ivan Gorjup: 
Komisija je v obrazložitvi svoje odločitve, da mi podeli naziv častnega občana mesta Maribor, zapisala: »Častni občan v letu 2024 je Ivan Gorjup. Naziv prejme v znak zahvale in spoštovanja do dolgotrajnega izjemno vplivnega delovanja na različnih področjih družbenega življenja v Mariboru.«

Tega priznanja nisem pričakoval, saj gre za najvišjo nagrado mesta, ki jo to podeljuje zaslužnim občankam in občanom ter institucijam. Ko mi je soseda v bloku, dr. Emilija Stojmenova Duh, povedala, da bi me rada predlagala za naziv častnega občana Mestne občine Maribor, je bilo to zame veliko in prijetno presenečenje.

Naj bo to odgovor na prejšnje vprašanje, ali odvetniki poleg svoje kariere resnično potrebujemo družbeno aktivnost na različnih področjih, od športa do lokalne samouprave. Odvetniki se moramo zavzemati za ugled svojega poklica in z družbeno aktivnostjo pomagati okolju, v katerem živimo, saj nam okolje tisto, kar mu dajemo, tudi vrača.