TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana delna sodba v I. točki izreka spremeni tako, da se pravilno glasi:

„Toženca sta dolžna v roku 60 dni tožnici vrniti v neposredno posest nepremičnino, parc. št. 368/1, k. o. ..., vključno s stavbama, ki na tej parceli stojita, in sicer stavbo ID 001, ki v naravi predstavlja stanovanjsko hišo z naslovom A. 1, B., razen stanovanja, ki je v pritličju in deloma v prvem nadstropju, in stavbo ID 002, ki v naravi predstavlja pomožen kmetijski objekt, vse prosto oseb“.

Zavrne se tožbeni zahtevek v delu, s katerim tožnica zahteva tudi izročitev dela stanovanja, ki se nahaja v prvem nadstropju.“

II. Odločitev o pritožbenih stroški se pridrži za končno odločbo.

Razmerja med graditelji in lastniki so velikokrat sorodstvena, vendar pa dogovor o vlaganjih oz. gradnji, v konkretnem primeru v izdelavi stanovanja v hiši tožnice, samo po sebi ne pomeni, da je graditelj pridobil stvarnopravno upravičenje na sporni nepremičnini. Strinjanje oz. dovoljene lastnika sporne nepremičnine (hiše) s posegi in vlaganji v njegovo nepremičnino in dopustitev bivanja v novo zgrajenem stanovanju v hiši še ni dokaz sklenitve dogovora po pridobitvi stvarnopravnih učinkov na nepremičnini. Dogovor o gradnji ne vsebuje dogovora o spremembi lastninskega stanja na nepremičnini. Dogovor o prenosu lastništva mora biti izrecen, jasen in konkreten ter odraz volje obeh strank.

Ker je torej tožnica izključna lastnica sporne nepremičnine s stavbama, toženca pa sta v njej brez veljavnega pravnega naslova, je tožnica upravičena zahtevati vračilo tistega dela nepremičnine, ki ga uporabljata ali souporabljata (92. člen SPZ). Zato je podana podlaga za ugoditev reinvidikacijskemu zahtevku. Ob tem, da tožnica ne trdi, da bi toženca njeno lastninsko pravico vznemirjala še s čim drugim kot z odvzemom, je tožba na podlagi navedene zakonske določbe utemeljena.