TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje pritožbene stroške.

Tožnik je predlagal izdajo začasne odredbe, s katero je med drugim zahteval, da mu tožena stranka omogoči opravljanje dela tudi po izteku odpovednega roka ter mu zagotovi uresničevanje vseh pravic iz pogodbe o zaposlitvi. Tožnik s tožbo zahteva ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi iz krivdnega razloga, glede katere mu je tožena stranka omogočila zagovor, pred podajo odpovedi pa ga je tudi pisno opozorila na izpolnjevanje obveznosti in na možnost odpovedi. Tožena stranka pri podaji odpovedi ni storila formalnih pomanjkljivosti, zaradi katerih bi bilo možno ugotoviti nezakonitost odpovedi že v tej fazi postopka. Sodišče prve stopnje tudi ni ugotovilo kakšnih drugih okoliščin, zaradi katerih bi bila odpoved očitno nezakonita. Presoja zakonitosti izpodbijane odpovedi tudi ni odvisna npr. zgolj od kakšnega pravnega vprašanja, na katero bi bilo možno odgovoriti neodvisno od dokazov, ampak je ključna presoja odpovedi po vsebini, kar pa je že dejansko vprašanje. Ugotovitev o tem, ali je tožena stranka tožniku v pisnem opozorilu in odpovedi neutemeljeno očitala več kršitev delovnih obveznosti, je odvisna od dokazne ocene, katero je možno sprejeti šele po izvedenem dokaznemu postopku. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da ni izpolnjen temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve, to je, da upnik ni izkazal za verjetno, da terjatev obstoji ali bo nastala (272. člen ZIZ). Zato je sodišče utemeljeno zavrnilo predlog tožnika za izdajo začasne odredbe.