TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v znesku 1.500,00 EUR.

Presoja, ali je obdolženec izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja, je vedno odvisna od presoje dejanskih okoliščin, ugotovljenih v kazenskem postopku. Tudi ESČP je v sodbi velikega senata S.M. proti Hrvaški z dne 25. 6. 2020 presodilo, da je vprašanje, ali je podano izkoriščanje prostitucije, dejansko vprašanje, ki ga je potrebno presojati na podlagi v postopku ugotovljenih okoliščin, v povezavi s pozitivno pravno ureditvijo v posameznih državah.

Za presojo zakonskega znaka izkoriščanja ni bistven zaslužek deklet. Bistvo kaznivega dejanja zlorabe prostitucije je v tem, da imajo storilci korist od prostituiranja oseb. V primeru, ko gre za ekonomsko izkoriščanje, vprašanje načina pridobitve ali izplačila denarja, za obstoj kaznivega dejanja ni pravno relevantno.Zato navedeno ne sodi v opis kaznivega dejanja.

Kaznivi dejanji kršitve temeljnih pravic delavcev po 196. členu KZ-1 in zlorabe prostitucije po tretjem odstavku 175. člena KZ-1 sta tako v realnem steku, pri čemer je kaznivo dejanje po 196 členu KZ-1 v celoti konzumirano v kaznivem dejanju zlorabe prostitucije.

Oškodovanke, ki so prihajale iz revnih držav in so se za prostituiranje odločile zaradi finančne stiske, so bile omejene v svoji pravici do spolne samoodločbe. Ta je bila omejena na stranke, ki jih je pridobila hudodelska združba, saj jim je bilo prepovedano, da bi se prostituirale zunaj dejavnosti gospodarske družbe. Navedeno, v povezavi z zahtevo, da so morali koristniki spolnih storitev del plačila opraviti hudodelski združbi, da so dekleta opravljala tudi delo barskih plesalk, za katerega niso prejele plačila, ter finančne obveznosti oškodovank do hudodelske združbe, kažejo na organizirano in načrtno izkoriščanje prostitucije oškodovank. Hudodelska združba je izrabila, da so se bile oškodovanke, zato, da bodo sebi in svojim bližnjim zagotovile boljši gmotni položaj, pripravljene prostituirati. Navedeno je šteti kot obliko izkoriščanja prostitucije, kar izhaja tudi iz novejše sodne prakse ESČP.

Pregled sodne prakse Vrhovnega sodišča pokaže, da je ta enotna in kot prepovedano šteje pridobivanje finančne koristi iz naslova prostituiranja drugih, ter poseg v pravico do spolne samoodločbe. Tako je presodilo, da zakonski znak "zaradi izkoriščanja prostitucije" pomeni, da imata obtoženca korist od prostituiranja in prejemata denar, da višina protipravno pridobljene premoženjske koristi ni zakonski znak kaznivega dejanja zlorabe prostitucije po 175. členu KZ-1, zavrnilo je stališče, da bi bil zakonski znak izkoriščanja prostitucije podan le, če bi obsojenca dekletom pobrala več kot polovico zaslužka, ter da kontinuirano izvrševanje kaznivega dejanja, ki predstavlja utečen in donosen posel, dogovarjanje v imenu deklet za srečanje s strankami, dejansko vodenje in nadziranje prostitucije, predstavlja izkoriščanje prostituiranja.

Razlaga, kot jo ponuja zahteva, da se organizacija prostituiranja drugih šteje kot gospodarska dejavnost in zaslužek organizatorjev prostitucije presoja s podjetniškega vidika, nima podlage v pozitivni zakonodaji naše države. Kolikor bi bila dejavnost organiziranja prostitucije dopustna in pravno urejena, bi izvajalce te dejavnosti (torej prostitutke) bile pred izkoriščanjem s strani delodajalca zaščitene s področno zakonodajo. Ob izostanku pravne ureditve, ki bi urejala razmerje med prostitutko in osebo, ki skrbi za njeno prostituiranje, pri nas dejavnosti prostitucije ni mogoče primerjati z ostalimi gospodarskimi dejavnostmi.