TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 361/2002 z dne 4. 12. 2003 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 132/2002 z dne 23. 4. 2002 in sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani št. I K 221/99 z dne 28. 11. 2001 se ne sprejme.

Pritožnikove navedbe po vsebini pomenijo ugovor nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, zato pritožnik z njimi glede na prvi odstavek 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču ustavne pritožbe ne more utemeljiti. Pritožnik očitka o nepoštenem sojenju ne more utemeljiti s splošnim zatrjevanjem, da je bil v postopku v zapostavljenem položaju in ne z očitkom, da sodišče ni izvedlo dokaza, glede katerega niti ne zatrjuje, da ga je predlagal. Ker sodišče v obsodilni kazenski sodbi ugotovi obstoj kaznivega dejanja in ob ugotovitvi krivde zanj izreče storilcu kazensko sankcijo, pritožniku z izpodbijanimi sodbami ni bilo mogoče kršiti pravice iz 33. člena Ustave (pravica do zasebne lastnine in dedovanja) in tudi ne pravice iz 1. člena Protokola k Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št.33/94, MP, št.7/94 - EKČP).