TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba tožene stranke proti izpodbijani I. točki izreka se zavrne in se v tem delu izpodbijana sodba potrdi.

II. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se prvostopenjska sodba spremeni:

(1) v izpodbijani II. točka izreka delno tako, da mora tožena stranka v 15 dneh od prejema te sodbe plačati tožeči stranki še:

- 94.581,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 12. 2015 dalje do plačila ter

- zakonske zamudne obresti od zneska 155.601,00 EUR od 21. 12. 2015 do 20. 12. 2018;

(2) v izpodbijani III. točki izreka pa v celoti tako, da tožeča stranka nosi 38 odstotkov za to pravdo potrebnih stroškov tožene stranke, tožena stranka pa nosi 62 odstotkov za to pravdo potrebnih stroškov tožeče stranke.

III. Pritožba tožeče stranke proti preostalemu delu izpodbijane II. točke izreka se zavrne in se izpodbijana sodba v nespremenjenem delu te točke potrdi.

IV. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti tožeči stranki njene pritožbene stroške v znesku 2.390,89 EUR, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od zamude do plačila.

Okoliščina, da gre v konkretnem primeru skladno z določili ZPP za gospodarski spor, na trajanje zastaralnega roka ne vpliva. Pri presoji trajanja zastaralnega roka je namreč odločilna pravna podlaga zahtevka.

V smislu enakega obravnavanja kabelskih operaterjev, zagotavljanja konkurenčnosti med njimi ter predvidljivosti je treba v vseh istovrstnih postopkih določanja primernega nadomestila uporabiti enak način določitve primernega nadomestila.

Pri določitvi primernega nadomestila za uporabo pravic je treba upoštevati tisto tarifo, ki je veljala v obdobju za katerega se določa primerno nadomestilo. Le ta odraža običajno vrednost pravice v določenem obdobju.

Tarifa iz Skupnega sporazuma se je v obdobju od leta 2012 do leta 2014 bistveno zvišala (za cca. 31 odstotkov). Gre za spremembo objektivne okoliščine, ki je pravno odločilna za določitev primernega nadomestila v tem primeru. Zato ni mogoče govoriti o posegu v konkurenčnost in pravico do enakega obravnavanja kabelskih operaterjev, ker bi sodišče v istovrstnih primerih, ki pa se nanašajo na drugo časovno obdobje, določilo primerno nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih v drugačni višini. V navedene pravice kabelskih operaterjev bi bilo poseženo le, če bi sodišče za isto časovno obdobje v istovrstnih primerih določilo različne višine primernih nadomestil, pri čemer za takšne odločitve ne bi obstajale utemeljene objektivne okoliščine.

Tožena stranka bi morala podati konkretne trditve o dejstvih na podlagi katerih bi bilo mogoče, če bi se izkazala za resnična, zaključiti, da je utemeljeno menila, da pravice uporablja "z dovoljenjem" tožeče stranke oziroma, da je zaradi kakšnega njenega ravnanja ali ravnanja tožeče stranke pridobila pravico do uporabe pravic kabelske retransmisije glasbe v televizijskih programih. Trditev o takšnih okoliščinah pa tožena stranka med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni podala.