TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Četrti odstavek 177. člena ZOR določa konkurenco med objektivno in krivdno odgovornostjo, pri čemer velja dolžnost poravnati škodo v razmerju s svojo krivdo le v notranjem razmerju med dvema odškodninsko odgovornima subjektoma. Navzven pa je njuna odgovornost za tisti del škode, ki ga ni mogoče opredeliti kot oškodovančev prispevek k nastanku škode, solidarna.

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo ugotovilo, da je tožena stranka tožeči stranki v celoti odškodninsko odgovorna za škodo, ki jo je utrpela dne 12.3.1988 na smučanju. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje pa tako spremenilo, da znaša po temelju odškodninska odgovornost tožene stranke 90%, 10% pa predstavlja prispevek tožeče stranke same k temu, da je do škodnega dogodka in nastanka škode prišlo. V ostalem je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila pravočasno revizijo tožena stranka, ki je v reviziji uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Nesprejemljivi so zaključki sodišča druge stopnje, da znaša soodgovornost tožene stranke v primerjavi z odgovornostjo neznane smučarke, ki se je zaletela v tožnika, kar 60%. Sodišče bi moralo v večji meri upoštevati, da je prišlo do trčenja med tožnikom in neznano smučarko zaradi prehitre vožnje neznane smučarke ali pa zaradi njenega vrivanja v vrsto, agresivne vožnje ali pa celo premajhnega smučarskega znanja. Dejstvo, da na mestu, kjer je tožnik čakal v vrsti na vlečnico, ni bilo napete vrvi, je v preveliki meri upoštevano. Tudi, če bi bila ta vrv napeta, bi zaradi ravnanja neznane smučarke do nezgode prišlo. Sicer pa taka vrv niti ni namenjena varstvu smučarjev, ki čakajo v vrsti, ampak predstavlja le opozorilni znak za druge smučarje. Smučanje je specifičen šport, v katerem se situacija na smučišču hitro spreminja, zaradi česar je od upravljalca nemogoče zahtevati, da bi takoj reagiral na vse situacije, do katerih na smučišču lahko pride. Pri vseh morebitnih opustitvah tožene stranke bi se lahko govorilo kvečjemu o nezavestni malomarnosti, medtem, ko bi se ravnanje neznane smučarke lahko opredelilo kot ravnanje, storjeno iz zavestne malomarnosti ali pa celo kot naklepno. Odločitev pritožbenega sodišča pa je materialnopravno napačna tudi zato, ker je utemeljena z določbo 4. odstavka 177. člena ZOR. V obravnavanem primeru bi se lahko uporabila le določba 3. odstavka 206. člena ZOR. To pa pomeni, da bi lahko tožena stranka tožeči stranki odškodninsko odgovarjala le do višine deleža, ki je bil na njeni strani ugotovljen, nikakor pa ne tudi v delu, ki odpade na neznano smučarko.

Revizijsko sodišče je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo, v razlogih sodbe pa je navedlo:

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka opustila storiti vrsto dejanj in varovalnih ukrepov, ki bi jih po določbah Zakona o varnosti na javnih smučiščih morala storiti. Te dejanske ugotovitve, na katere je revizijsko sodišče vezano, tožena stranka pa jih z revizijo ne more izpodbiti, (3. odstavek 385. člena ZPP) so naslednje:

- redarji, ki bi morali biti na smučišču, vrste čakajočih na vlečnico niso razporejali vzporedno z vlečnico, oziroma tako,
da vrsta ne bi zapirala sicer odprte smučarske proge;
- smučarska proga, po kateri je pripeljala neznana smučarka, kljub temu, da je vrsta smučarjev, ki so čakali na vlečnico,
to progo zapirala, za smučanje ni bila zaprta;

- oblikovanje vrste smučarjev, ki so čakali na vlečnico, je bilo prepuščeno smučarjem samim in s strani tožene stranke ni
bilo nadzorovano.

Vse navedene opustitve predstavljajo kršitve določb 3., 12. in 18. člena že navedenega Zakona o varnosti na javnih smučiščih, ter so take narave, da so poglavitni vzrok za to, da je do škodnega dogodka in nastanka škode prišlo. Revizijske trditve tožene stranke, da je poglavitni vzrok za to, da je do škodnega dogodka in nastanka škode sploh prišlo, potrebno iskati v ravnanju neznane smučarke, niso sprejemljive. To velja še zlasti ob dejstvu, da na strani tožene stranke ugotovljene opustitve pomenijo kršitev zakonskih dolžnosti, ki jih ima upravljalec smučišča zato, da se smučarjem na smučišču zagotovita red in varnost. Poleg navedenega pa je pomembno tudi to, kar se pravilno posebej omenja v razlogih izpodbijane sodbe, da gre na strani tožene stranke za osebo, kateri predstavlja upravljanje smučišča (med upravljanje pa sodita tudi vzdrževanje reda in zagotovitev varnosti) poklicno dejavnost. Zato se od nje zahteva, da svoje obveznosti iz poklicne dejavnosti izpolnjuje z večjo skrbnostjo, po pravilih stroke, po običajih in nasploh tako, kot to nalaga skrbnost dobrega strokovnjaka. Ker tožena stranka ni ravnala tako, je odločitev v izpodbijani sodbi, da znaša njen delež krivde za to, da je do škodnega dogodka in nastanka škode prišlo 60%, materialnopravno pravilna.

Materialnopravno napačno pa tožena stranka v reviziji tudi zatrjuje, da je pritožbeno sodišče določbo 4. odstavka 177. člena ZOR zmotno uporabilo. V določbi 4. odstavka 177. člena ZOR je določena konkurenca med objektivno in krivdno odgovornostjo, pri čemer pa velja dolžnost poravnati škodo v razmerju s svojo krivdo le za notranje razmerje med dvema odškodninsko odgovornima subjektoma (v obravnavanem primeru le za notranje razmerje med neznano smučarko in toženo stranko). Navzven (v obravnavanem primeru do tožeče stranke kot oškodovanca), pa je njuna odgovornost solidarna, torej za celotno škodo oziroma za tisti del škode, ki ga ni mogoče opredeliti kot oškodovančev prispevek k nastanku škode (v obravnavanem primeru 90% - 60% tožena stranka kot upravljalec, 30% neznana smučarka, 10% pa odpade na del škode, za katero je podana soodgovornost tožnika kot oškodovanca - 3. odstavek 177. člena ZOR).