TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v I. točki izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v tej točki v celoti zavrne, v točki III. pa tako, da se v tem delu v celoti glasi:

„III. Tožnik je dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 315,00 EUR, v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.“

Tožnik je dolžan toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 201,60 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Pravica do odškodnine iz 166. člena ZDR se mora razlagati tako, da je delavec upravičen do nadomestila (termin Direktive 2003/88/ES) za neizrabljen letni dopust ob prenehanju delovnega razmerja, če ga do izteka pogodbe o zaposlitvi objektivno ni mogel izrabiti. Pri tem se zahteva, da delavec ni mogel predvideti vzroka, zaradi katerega ni mogel izrabiti letnega dopusta še pred prenehanjem delovnega razmerja. Za razlago, da je delavec ob prenehanju delovnega razmerja vedno upravičen do denarnega nadomestila za neizrabljen letni dopust, v naši zakonodaji ni podlage, take razlage pa ne zahtevajo niti cilji in namen Direktive o delovnem času. Če delavec izrabe letnega dopusta ne zahteva, obstoj nepredvidljivega vzroka za to pa ni izkazan in če na delodajalčevi strani ni razlogov za neizrabo, pravico do letnega dopusta (ali nadomestila) izgubi. Bistveno je torej dejstvo, ali je imel delavec dejansko možnosti izkoristiti svojo pravico do letnega dopusta ali pa je to možnost izgubil zaradi nepredvidljivih dogodkov.