TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

Dolžnica je dne 13. 7. 2020 vložila ugovor in v njem dokazno podprto zatrjevala, da je prav tako dne 13. 7. 2020 v celoti poplačala upnikovo terjatev s pripadki. Po vložitvi ugovora je upnik umaknil predlog za izvršbo in sodišče prve stopnje je posledično s sklepom z dne 11. 9. 2020, ki je postal pravnomočen dne 1. 10. 2020, ustavilo izvršilni postopek in razveljavilo zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi pri dolžničini solastni nepremičnini. Glede na pravnomočen sklep o ustavitvi izvršbe z dne 11. 9. 2020 se torej izvršilna dejanja v obravnavani zadevi zoper dolžnico ne bodo več opravljala. Zmotno je namreč pritožbeno stališče, da lahko upnik kadarkoli predlaga nadaljevanje predmetne izvršbe, saj postopka, ki je pravnomočno končan, ni več mogoče nadaljevati.

Tudi dejstvo, da je poleg dolžničinega prostovoljnega plačila (opravljenega dne 13. 7. 2020) še banka A. d. d. dne 30. 6. 2020, torej že pred dolžničinim prostovoljnim plačilom, delno prisilno realizirala upnikovo terjatev, dolžnici ne daje pravnega interesa za vsebinsko odločanje o ugovoru. Dolžnica sicer pravilno ugotavlja, da je navedena okoliščina lahko razlog za nasprotno izvršbo, zmotno pa meni, da zaradi zavrženja ugovora oziroma nerazveljavitve sklepa o izvršbi s predlogom za nasprotno izvršbo ne bi mogla uspeti. Izvršba je bila namreč v obravnavani zadevi že delno opravljena, izvršilni postopek pa se lahko pravnomočno konča tudi s procesno odločitvijo o pravnem sredstvu (v konkretnem primeru z zavrženjem ugovora), pri čemer je po 1. točki prvega odstavka 67. člena ZIZ eden od razlogov za nasprotno izvršbo tudi, če je dolžnik med postopkom prostovoljno poravnal upnikovo terjatev. Ne drži torej pritožbeno stališče, da nasprotna izvršba ni mogoča, če o ugovoru dolžnika ni odločeno vsebinsko ali če sklep o izvršbi ni razveljavljen. Res bo v konkretnem primeru z zavrženjem ugovora sklep o izvršbi postal pravnomočen, kar pa ni ovira za dolžničin uspeh s predlogom za nasprotno izvršbo.

Ni utemeljen pritožbeni očitek, da so bila z izpodbijano odločitvijo dolžnici kršena ustavna procesna jamstva iz 22., 23. in 25. člena Ustave. Iz pravice do sodnega varstva res izhaja zahteva, da sodišče o pravnem sredstvu odloča po vsebini, vendar pa to ne velja absolutno. Zakon namreč lahko določi tudi omejitve te pravice, med drugim na način, da predpiše določene procesne predpostavke za meritorno odločanje. Ena od teh procesnih predpostavk je obstoj pravnega interesa vložnika, če ta ni podan, pravno sredstvo ni dovoljeno in ga sodišče zavrže. Tudi v takem primeru pa mora sodišče sprejeti odločitev s sodno odločbo in zanjo navesti ustrezne razloge.