TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Kljub načelni pravilnosti sklicevanja pritožbe na določila ZGD-1 o pristojnosti organov družbe namreč ne drži, da zaradi delitve le-teh med njimi ni mogoče šteti, da je s seznanjenostjo nadzornega sveta z določenim dejstvom, s tem dejstvom seznanjena tudi družba. Potrebno je namreč pojasniti, da ima tudi nadzorni svet določena pooblastila v zvezi z opravljanjem opravil v imenu družbe (kar na načelni ravni sprejema tudi pritožba), kar je seveda nemogoče, če se ne bi imel „pravice“ oz. možnosti predhodno (v imenu družbe) seznaniti s pravnorelevantnimi dejstvi. Tako ima v skladu z določbo 283. člena ZGD-1 predsednik nadzornega sveta pristojnost in s tem upravičenje zastopati družbo proti članom (aktualne) uprave, v ta okvir pa po oceni pritožbenega sodišča sodi tudi možnost vložitve odškodninske tožbe v imenu družbe zoper poslovodjo na temelju kršitve določb 263. člena ZGD-1.

Nepremagljive ovire so lahko subjektivne ali objektivne narave in morajo imeti tako težo, da je bilo zaradi njih upniku dejansko onemogočeno, da bi sodno zahteval izpolnitev obveznosti. Sodna praksa je kot nepremagljive ovire, zaradi katerih je bilo zastaranje zadržano, upoštevala bolezen ali poškodbo, zaradi katere je bil upnik hospitaliziran, ugrabitev, nahajanje na vojnih bojiščih v tujini in prestajanje zaporne kazni. Gre za primere, ko upniki dejansko niso imeli možnosti uveljavljati svojih zahtevkov. Za okoliščine, ki jih zatrjujejo tožniki, pa tega ni mogoče trditi. Tudi če bi držalo, da jim toženec ni želel dati informacij, ki so jih potrebovali za vložitev tožbe, so, kot je že pojasnilo sodišče prve stopnje, imeli vzvode, da to dosežejo in so to, potem sodne intervencije (preko instituta posebne revizije), nenazadnje tudi dosegli, kot to sami trdijo.

Po prevladujočem stališču sodne prakse1 pravdno sodišče o obstoju kaznivega dejanja kot o predhodnem vprašanju odloča v izjemnih situacijah, praviloma, ko kazenskega postopka zoper storilca ni mogoče niti začeti niti končati ali spoznati storilca za krivega kaznivega dejanja, pri čemer praviloma tudi ne sme biti dvoma, da je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem.