TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Če ugotovi pri preizkusu utemeljenosti pritožbe samo obstoj pritožbenih razlogov, ki jih pritožnik ni uveljavljal, nanje pa mora
paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 365. člena ZPP), pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in odloči o njej z eno od odločitev iz prvega odstavka 366. člena ZPP, če je bila vložena pritožba zoper sodbo, oziroma z eno od odločitev iz 380. člena ZPP, če je bila
vložena pritožba zoper sklep.

Obrazložitev:

Na pritožbo upravičenca do pritožbe zoper sklep sodišča prve stopnje je pritožbeno sodišče odločilo:

"Ob reševanju pritožbe se sklep sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti v X točki spremeni tako, da se glasi": ter navedlo svojo
odločitev. Sklep sodišča druge stopnje je izpodbijalo Državno tožilstvo Republike Slovenije z zahtevo za varstvo zakonitosti. V
zvezi z navedeno odločitvijo pritožbenega sodišča je uveljavljalo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP ter relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 354. člena ZPP, ker pritožbeno sodišče ni ravnalo po prvem odstavku 365. člena ZPP, pri tem pa napačno uporabilo drugi odstavek 365. člena ZPP in 3. točko 380. člena ZPP. Predlagalo je razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v novo odločanje.

Vrhovno sodišče je zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo z naslednjimi razlogi (v pojasnilo: zahteva za varstvo zakonitosti je
utemeljeno uveljavljala tudi zmotno uporabo materialnega prava na pritožbeni stopnji):

Ena od možnih odločitev sodišča, ki preizkuša utemeljenost zahteve za varstvo zakonitosti, je sprememba izpodbijane odločbe (prvi odstavek 395. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 408. člena ZPP). V obravnavanem primeru bi bila ta možna zaradi zmotne uporabe materialnega prava, če bi pritožbeno sodišče odločilo o pritožbi. Tega pa ni storilo. Spreminjanje izpodbijane odločbe bi zato pomenilo prvo odločanje o utemeljenosti pritožbe, vendar ne na pritožbeni stopnji, ampak na stopnji izrednega pravnega sredstva. To pa ni možno (primerjaj: 104. in 106. člen Zakona o sodiščih; Ur. list RS, št. 19/94 in 45/95).

Kot izhaja iz izreka izpodbijanega sklepa, pritožbeno sodišče o pritožbi ni odločalo. Pri tem ni navedlo vzrokov, zakaj tega ni
storilo. Očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP je s tem
podana.

ZPP določa v 380. členu, kakšne odločitve ima pritožbeno sodišče na razpolago, ko odloča o pritožbi zoper sklep. Upoštevajoč 381. člen ZPP, ki v postopku s pritožbo zoper sklep nakazuje na smiselno uporabo določb, ki veljajo za pritožbo zoper sodbo, pritožbeno sodišče ni ravnalo po prvem in drugem odstavku 365. člena ZPP. Po prvem odstavku 365. člena ZPP preizkusi (to pa pomeni tudi: mora preizkusiti) pritožbeno sodišče odločbo prve stopnje v delu, v katerem se izpodbija s pritožbo. V drugem odstavku 365. člena pa določa ZPP, v kolikšnem obsegu preizkusi pritožbeno sodišče izpodbijano odločbo (oziroma njen del - prvi odstavek 365. člena ZPP). Določa, da jo preizkusi v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka in na pravilno uporabo materialnega prava. Na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka in na pravilno uporabo materialnega prava pa pazi pritožbeno sodišče samo v okviru preizkusa utemeljenosti pritožbe, ne pa izven nje. Tudi to so pritožbeni razlogi, vendar po zakonu samem, če jih ne uveljavlja že pritožnik sam. Zato pritožbeno sodišče tudi takrat, kadar ugotovi, da je podan kakšen od pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, če jih pritožnik ne uveljavlja sam, pritožbi ugodi in odloči o njej samo z eno od odločitev, ki mu jih daje na razpolago ZPP.