TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožniku v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti 281,39 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožniku je bila priznana pravica do nadomestila med brezposelnostjo. S 1. 10. 2012 je pričel z delom po delovršni pogodbi. Iz tega naslova pa ni prejel dohodka, ki bi presegal 200,00 EUR mesečno. Tožnik nosilca zavarovanja o opravljanju dela ni osebno obvestil, temveč ga je po elektronski pošti. Med razloge, zaradi katerih preneha pravica do denarnega nadomestila, je v 9. alineji 1. odstavka 65. člena ZUTD uvrščena tudi opustitev obveznosti sprotnega obveščanja zavoda o podlagi za izplačilo dodatnega dohodka, opravljenem delu, dogovorjenem plačilu in roku plačila za opravljeno delo. Obveznost sprotnega obveščanja v navedenem zakonskem določilu ni konkretizirana. Ni opredeljeno, da je uživalec denarnega nadomestila dolžan to storiti v točno določenem roku. Gre torej za neopredeljen pravni pojem, ki ga je potrebno napolnjevati z ustrezno razlago glede na okoliščine vsakokratnega življenjskega primera. Po vsebini gre torej za pravni standard, ki sam po sebi ne more predstavljati izključitvenega razloga, niti ni prekluzivne narave. Torej takšne, ki bi avtomatično pogojeval izgubo pravice.

V 1. odstavku 67. člena ZUTD je določeno, da se denarno nadomestilo za primer brezposelnosti zniža le v primeru, če zavarovanec v času uživanja nadomestila prejme ali je upravičen prejeti dohodek iz dela, ki po plačilu davkov in obveznih prispevkov mesečno presega 200,00 EUR. To pomeni, da dohodek, ki mesečno ne presega 200,00 EUR, ni razlog za znižanje nadomestila. Zato je določilo o sprotnem obveščanju, oziroma v roku 3 dni od nastanka podlage za izplačilo dohodka iz dela (5. odstavek 67. člena) mogoče pravilno razlagati le v povezavi z institutom znižanja nadomestila za primer brezposelnosti. Torej izključno v zvezi s preseganjem predpisanih 200,00 EUR dodatnega dohodka. Zato je sodišče prve stopnje izpodbijani upravni odločbi o prenehanju pravice do denarnega nadomestila za brezposelnost pravilno odpravilo in toženi stranki naložilo, da tožnika za sporno obdobje prijavi v obvezno zavarovanje.