TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba tožnika se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni:

- v V. točki izreka tako, da se tožbeni zahtevek zavrne tudi v tem delu;

- v VII. točki izreka tako, da je tožnik dolžan toženi stranki v roki 15 dni povrniti 3.703,11 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

III. Tožnik je dolžan toženi stranki v roku 15 dni povrniti 908,31 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

Pri tehtanju med pravico do zasebnosti tožnika in pravico tožene stranke do izražanja je treba izhajati iz kriterijev, ki jih je ESČP oblikovalo ob reševanju trka teh dveh pravic: kakšen je prispevek k razpravi v javnem interesu in kako znana je oseba, predmet razprave, prejšnje ravnanje osebe, ki zahteva izbris osebnih podatkov, kontekst, vsebina in oblika ter posledice publikacije, metoda in okoliščine pridobitve informacije ter resnost posledic za osebo, ki je objavila informacije. Temu je treba dodati še časovni vidik oziroma čas, ki je potekel od objave podatkov, in vprašanje, ali je dostop do dela sporne vsebine omejen. Pri presoji zastarelosti informacije mora biti ključno vprašanje aktualnosti obravnavane teme in manj sam časovni vidik oziroma potek časa.

Poročanje o kandidatih, ki so se prijavili za mesto (slovenskega) sodnika na Evropskem sodišču za človekove pravice, je (politična) tema par excellence, za katero obstaja močan interes javnosti, da je obširno seznanjena s kandidati, ki se za to mesto potegujejo. Tožnik se je prostovoljno odločil, da se na razpis prijavi, in s tem prevzel breme, da bo del njegove zasebnosti zaradi tega postal predmet javne razprave – postal je relativno javna oseba, zato se je njegovo polje pričakovane zasebnosti skrčilo. Predmet javne razprave je bila informacija, da je tožnik v kazenskem postopku, katerega kaznivega dejanja je obdolžen in da je bila izdana prvostopenjska obsodilna sodba. Gre za del tožnikove zasebnosti, za katerega ima javnost, še zlasti v kontekstu odprtega razpisa, pravico, da zanjo izve, saj ni šlo za razkritje tožnikove intime, temveč za informacijo o teku kazenskega postopka proti osebi, ki se je potegovala za eno najuglednejših (sodniških) funkcij. Pri tem je po oceni višjega sodišča pomembno tudi to, da tožena stranka v spornih objavah ni pisala le o tožniku, temveč o vseh kandidatih, v zvezi s pisanjem o tožniku pa je ključno, da so bile vse informacije o njem resnične, da je tožena stranka poročala korektno oziroma brez težnje po omadeževanju tožnika ter da je ob tem spoštovala tožnikovo domnevo nedolžnosti.

Tožnikovo tolmačenje, da je objava aktualna le toliko časa, dokler razpis ni zaključen, oziroma da se prične tožnikova pravica do pozabe uresničevati že v trenutku, ko je razpis zaključen in je kandidat izbran, je preozko. Nesporno ima posameznik, obsojen v kazenskem postopku, po določenem času pravico do rehabilitacije. V širšem družbenem smislu se rehabilitacija lahko uresničuje tudi prek pravice do pozabe. Toda v obravnavanem primeru že časovni razkorak med objavama, obsodbo in tu vloženo tožbo ne daje podlage niti za delno uresničitev tožnikove pravice do pozabe, saj je bil tožnik obsojen „šele“ med trajanjem tega pravdnega postopka. Poleg tega ima pritožnica prav, da je tema, ki jo obravnavata objavi, večno aktualna, zato tožnikova zahteva po (delni) uresničitvi pravice do pozabe ne bi mogla biti utemeljena niti ob drugačnem časovnem razkoraku.