TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Prvi, drugi in tretji odstavek 61. člena Zakona o urejanju prostora (Uradni list RS, št. 199/21, 23/24 in 109/24) so v neskladju z Ustavo. Državni zbor mora ugotovljeno protiustavnost odpraviti v enem letu po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije. Do odprave ugotovljenega neskladja je zoper prostorske izvedbene akte mogoč upravni spor pred Upravnim sodiščem Republike Slovenije, pod pogoji in po postopku, določenimi v 52. točki obrazložitve te odločbe. Pobudniki, ki so zoper prostorske izvedbene akte po 1. 6. 2022 namesto tožbe pred Upravnim sodiščem vložili pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti na Ustavno sodišče, pa do objave te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije o njihovi pobudi še ni bilo odločeno, lahko v treh mesecih od vročitve sklepa Ustavnega sodišča, s katerim se to izreče za nepristojno, vložijo tožbo v upravnem sporu pred Upravnim sodiščem.

Zakonska ureditev, po kateri je Upravno sodišče pristojno, da v upravnem sporu odloča o zakonitosti prostorskih izvedbenih aktov kot splošnih pravnih aktov, z učinki odločitev, ki jih zakon določa za ta upravni spor, je v neskladju s tretjo (glede državnih prostorskih izvedbenih aktov) oziroma četrto alinejo (glede občinskih prostorskih izvedbenih aktov) prvega odstavka 160. člena Ustave in prvim odstavkom 161. člena Ustave. Po veljavni zakonski ureditvi sta nesamostojna dela postopka priprave prostorskega izvedbenega akta tudi odločanje o obveznosti izvedbe celovite presoje vplivov na okolje in sama celovita presoja vplivov na okolje, vključno z morebitno presojo sprejemljivosti planov na varovana območja narave, čemur je zakonodajalec prilagodil tudi sodno varstvo. Zahteva po okoljski presoji prostorskih izvedbenih aktov, ki bodo verjetno vplivali na okolje, je urejena tudi na ravni Evropske unije, zato izpodbijana zakonska ureditev sodnega varstva zoper prostorske izvedbene akte pomeni tudi izvajanje prava Evropske unije. Obveznost zagotavljanja učinkovitega sodnega varstva na področju okolja je tudi mednarodna obveznost, ki izhaja iz Aarhuške konvencije o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah, k spoštovanju katere je Republika Slovenija zavezana tudi na podlagi 8. člena Ustave. Že iz Ustave same pa prav tako izhaja zahteva po učinkovitem sodnem varstvu pravic in še posebej človekovih pravic, med katere spada tudi pravica do zdravega življenjskega okolja. Na vprašanje, ali je na področju varovanja okolja in ohranjanja narave to učinkovito sodno varstvo zagotovljeno, pa vpliva tudi razvoj materialnih pravil varovanja okolja in ohranjanja narave. Odloženo pravno varstvo zoper prostorski izvedbeni akt v postopku ocene ustavnosti in zakonitosti, pogojeno s predhodnim vsebinskim in formalnim izčrpanjem pravnih sredstev zoper posamični akt (ki upošteva subsidiarno vlogo Ustavnega sodišča), izdan na njegovi podlagi, ne zadosti standardu pravnega varstva, prilagojenega zahtevam po čimprejšnji strateški okoljski presoji (celovita presoja vplivov na okolje), ki lahko vključuje tudi presojo sprejemljivosti planov za zavarovano naravo, ter zahtevi po zagotovitvi učinkovitega sodelovanja javnosti v fazi, ko so še vse možnosti odprte. Ustavno sodišče obenem ne more biti tisto, ki kot prvi organ presoja kompleksna interdisciplinarna strokovna vprašanja okoljske presoje, ki niso le pravne narave, in ne more zagotoviti učinkovitega pravnega varstva tudi glede dejstev, na podlagi katerih je upravni organ sprejel izpodbijano odločitev. Pravno varstvo zoper prostorske izvedbene akte v postopku za oceno ustavnosti in zakonitosti zato ne zadosti zahtevam učinkovitega varstva pravic, ki ga zahtevata pravo Evropske unije in mednarodno pravo. Ustavno sodišče je z izbiro vrste odločitve zagotovilo, da sta zahteva po učinkovitem sodnem varstvu pravic na področju varovanja okolja in ohranjanja narave ter zahteva po spoštovanju učinkovitosti prava Evropske unije v največji možni meri spoštovani. Izpodbijane zakonske ureditve ni razveljavilo, temveč je izdalo ugotovitveno odločbo ter začasno, do odprave ugotovljenega neskladja, omogočilo uporabo protiustavne ureditve. Nadaljevanje izvrševanja te protiustavne ureditve, ki ni v skladu z ustavno določenimi izključnimi pristojnostmi in pooblastili Ustavnega sodišča, je blažja posledica ustavnega reda, kot pa bi bila tista, do katere bi prišlo s ponovno vzpostavitvijo pravnega varstva v postopku za oceno ustavnosti in zakonitosti, v katerem ni mogoče zagotoviti učinkovitega sodnega varstva zoper prostorske izvedbene akte, in ki bi povzročala kršitve Ustave, prava Evropske unije in Aarhuške konvencije. V pristojnosti ustavodajalca in zakonodajalca pa je določiti takšno razmejitev pristojnosti med Ustavnim in Upravnim sodiščem, da bo zagotovljeno spoštovanje prava Evropske unije, mednarodnih obveznosti in ustavne zahteve po učinkovitem sodnem varstvu.