TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Tožnica na naslovu odsvojene nepremičnine ni imela prijavljenega stalnega prebivališča tri leta pred odsvojitvijo nepremičnine. Zato je pravilna ugotovitev, da pogojev za oprostitev plačila davka, ki so predpisani kumulativno in med katerimi je tudi pogoj prijavljenega stalnega prebivališča, ne izpolnjuje.

Pravilno in skladno s 102. členom ZDoh-2 se upošteva tudi čas odsvojitve nepremičnine, ki je po citirani določbi enak datumu sklenitve prodajne pogodbe. Tožnica nima prav, ko navaja, da gre pri navedeni določbi za zakonito domnevo, ki je izpodbojna. Gre za zakonito fikcijo, ki ni izpodbojna, kar pomeni, da ni mogoče dokazati nasprotnega.

Po določbah 173. člena ZUP uradni osebi ni treba posebej utemeljevati zahteve stranki, da pokaže izvirno listino, zato davčni organ s tem, ko ni izrecno navedel razlogov za dvom v verodostojnost predloženih fotokopij, ni ravnal arbitrarno. Sicer pa so v obravnavanem primeru računi ključen dokaz za uveljavljanje stroškov investicij in je zato preverjanje njihove pristnosti utemeljeno že iz tega razloga. Ker je tožnica tista, ki nosi breme dokazovanja, da so listine pristne, tudi ne more očitati davčnemu organu, da ni preveril avtentičnosti listin pri izdajateljih računov.