TFL Vsebine / TFLGlasnik

Pravica do življenja zaradi njene politične, etične in moralne razsežnosti pogosto seže tudi zunaj prava ter odpira najširše možne razprave o upravičenosti končanja človekovega življenja. Čeprav se zdi, da svet v luči največje javnozdravstvene krize naše generacije trenutno pretresajo predvsem vprašanja, kako življenja ohranjati in podaljševati, posebej z vidika kazenskega prava pa v tej luči instituti izključevanja biti kaznivega dejanja po merilih triaže, izključevanja protipravnosti po merilih upravičljive kolizije dolžnosti in upravičenosti ali opravičenosti drugih ravnanj v stiski, pa je ravno epidemija opozorila na vselej aktualna najširša kulturna in filozofska vprašanja meja pravice do življenja. Sodobno materialno kazensko pravo glede na vrsto okoliščin zelo različno obravnava različne oblike človekovega doprinosa k tuji smrti in posebej tudi sodelovanja pri samousmrtitvi drugega oziroma ima razdelano široko pahljačo meril in instrumentov za presojo kazenske odgovornosti storilca v vseh takih zadevah. Mnoštvo različnih oblik doprinosa k tuji smrti ter predvsem v obči javnosti zelo priljubljen in očitno ideološko pregret termin evtanazijske usmrtitve pa odpirajo veliko možnosti za napačno razlago v več pogledih prelomne sodbe Zveznega ustavnega sodišča ZR Nemčije (Bundesverfassungsgericht).[1] Sodišče v sodbi ugotovi protiustavnost § 217 nemškega kazenskega zakonika (Strafgesetzbuch),[2] ki inkriminira poslovno in organizirano nudenje pomoči pri samousmrtitvi, ter ga razglasi za ničnega.[3] S tem poseže v kazenskopravno ureditev zgolj ene izmed možnih oblik omejitev sodelovanja pri tujem samomoru, a z očitno veliko splošno pravno in politično težo za celovito pravno razumevanje meja pravice do življenja, predvsem pa z izjemno pretanjenostjo pravne argumentacije, kombinacijo, s katero se je vredno seznaniti tudi zunaj meja Nemčije.

Nemško zvezno ustavno sodišče tamkajšnjemu zakonodajalcu izrecno naloži dolžnost razviti nov koncept varovanja posameznikove svobodne volje pred nedopustnimi pritiski v zvezi s končanjem življenja (kar je navsezadnje dolžnost države na podlagi spoštovanja človekovega dostojanstva), ki pa v nasprotju s protiustavno ureditvijo ne bo posegala oziroma celo suspendirala pravic posameznikov odpovedati se življenju. Protiustavna prepoved poslovnega nudenja pomoči pri samousmrtitvi smrti željnim posameznikov po mnenju sodišča ni pustila skoraj nobenega prostora za udejanjanje njihove ustavne pravice. Posebej v tem delu se zdi analizirana ustavna sodba pereče relevantna za slovensko kazensko pravo. V nasprotju s sodobno koncepcijo udeležbe, kjer udeležba pri samopoškodbah samodejno ne more biti protipravna (za protipravnost samopoškodbe manjka namreč zadostna interpersonalnost, zato ni protipravna niti akcesorna udeležba), slovenski kazenski zakonik (KZ-1) v 120. členu vzpostavlja samostojno inkriminacijo sodelovanja pri tujem samomoru. To je bistveno bolj strogo državno zavrnilno ocenjevanje človekove svobodne želje po lastni smrti, kot ga pozna nemško kazensko pravo. S tem v Sloveniji v človekovo življenje represivno vnašamo pomembne elemente dolžnosti, kar slovensko pravno razumevanje te vrhovne ustavne dobrine še dodatno oddaljuje od sodobne in najsodobnejše nemške ustavno sodne argumentacije.

 

---

[1] Nemško zvezno ustavno sodišče (BVerfG), sodba drugega senata z dne 27. februarja 2020 – 2 BvR 2347/15, 2 BvR 651/16, 2 BvR 1261/16, 2 BvR 1593/16, 2 BvR 2354/16, 2 BvR 2527/16 – tč. (1 – 343), na voljo je na <http://www.bverfg.de/e/rs20200226_2bvr234715.html> (1. 4. 2020).

[2] Strafgesetzbuch v različici po razglasitvi 13. novembra 1998 (BGBl. I S. 3322), ki je bila zadnjič spremenjena s 1. členom zakona iz dne 3. marca 2020 (BGBl. I S. 431).

[3] Obširno v Jure Bergant, Damjan Korošec: Premiki v kazenskopravnem razumevanju dopustnosti sodelovanja pri samomoru, v: Pravnik, št. 9-10/2020.