IZREK
I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.
II. Tožeča stranka nosi svoje pritožbene stroške.
JEDRO
Četrti odstavek 15. člena ZST-1 določa, da če stranka, ki je bila oproščena taks v postopku, delno uspe in na podlagi pravnomočnega izvršilnega naslova pridobi premoženje, ki presega del takse, ki bi morala biti plačana, če ne bi bila oproščena plačila taks, mora plačati ta del takse. Sodna praksa z namensko in sistemsko razlago zakona to določilo razlaga tako, da je treba tudi naknadno določeno takso presojati v luči strankine zmožnosti za plačilo. Sodišče te presoje ne opravlja v smislu ponovnega odločanja o predlogu strank za oprostitev plačila sodne takse, pač pa mora že pred oziroma ob izdaji sklepa oziroma plačilnega naloga za naknadno plačilo sodne takse ugotoviti obstoj vseh predpostavk za nastanek taksnih obveznosti po tem določilu. Ugotoviti mora, ali je stranka premoženje na podlagi izvršilnega naslova dejansko pridobila, zlasti pa tudi, ali je njeno premoženjsko stanje tako, da ji omogoča plačilo sodne takse, ne da bi bilo s tem ogroženo njeno preživljanje. Zoper tako odločitev ima stranka sodno varstvo, to je pritožbo zoper sklep, če sodišče z njim odloči o nastanku take taksne obveznosti, ali ugovor zoper plačilni nalog iz razloga, da taksna obveznost po četrtem odstavku 15. člena ZST-1 ni nastala, če sodišče izda le plačilni nalog.
Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo tožničino znano premoženjsko stanje v času izdaje sklepa, vključno s prejetimi sredstvi po sodni poravnavi, in je pravilno ugotovilo, da ne izpolnjuje več pogojev za oprostitev plačila sodne takse, pritožbeno sodišče pa ocenjuje, da s plačilom sodne takse v višini 70 EUR oziroma 210 EUR ne bodo občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se tožnica in njeni družinski člani preživljajo, ob upoštevanju sredstev, ki jih je tožnica prejela po sodni poravnavi.
Za ogled celotnega dokumenta je potrebna prijava v portal.
Začnite z najboljšim.
VSE NA ENEM MESTU.