TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 135/2003 z dne 14. 10. 2004 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru št. Kp 589/2002 z dne 15. 1. 2003 in s sodbo Okrajnega sodišča v Kopru št. K 226/2001 z dne 17. 9. 2002 se ne sprejme. Pritožnik nosi sam svoje stroške postopka.

Pritožnik uveljavlja z očitkom, da je bil postopek z izrednimi pravnimi sredstvi nezapleten, sodišče pa ugotavlja pri odmeri povprečnine nasprotno, in z očitkom, da sodišče pri odmeri povprečnine ni upoštevalo njegovih premoženjskih razmer, zmotno ugotovljeno dejansko stanje in napačno uporabo prava. S temi očitki pa pritožnik glede na prvi odstavek 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču ustavne pritožbe ne more utemeljiti. Pritožnik z zatrjevanjem, da je bil obravnavan neenako, ker je bil zaradi konflikta ob istem dogodku obsojen, za drugo osebo pa kazenska ovadba zavržena, ne more utemeljiti kršitve pravice iz 14. člena Ustave (enakost pred zakonom) in 22. člena Ustave (enako varstvo pravic). Postopek zoper pritožnika je potekal pred sodiščem, zoper drugo osebo ni bil uveden. Z zatrjevanjem o neenakem obravnavanju tudi ne more utemeljiti zatrjevane kršitve pravice iz 28. člena Ustave (načelo zakonitosti v kazenskem pravu). Pritožnik s pavšalnim zatrjevanjem, da ni imel možnosti, da se brani in dokazuje svojo nedolžnost ali vsaj majhen pomen kaznivega dejanja, ne more utemeljiti zatrjevane kršitve pravice do poštenega sojenja. Sodišče ni moglo zagrešiti pravice iz tretje alineje 29. člena Ustave (pravna jamstva v kazenskem postopku), ker ni izvedlo dokaza, ki ga pritožnik ni niti predlagal.