TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Sklep Vrhovnega sodišča št. III Ips 66/2017 z dne 13. 12. 2017, sklep Višjega sodišča v Kopru št. Cpg 6/2017 z dne 15. 3. 2017 in sklep Okrožnega sodišča v Novi Gorici št. I Pg 253/2016 z dne 13. 10. 2016 se razveljavijo. Zadeva se vrne Okrožnemu sodišču v Novi Gorici v novo odločanje.   Pritožnica in nasprotna udeleženka nosita vsaka svoje stroške postopka z ustavno pritožbo.

Pravica iz 22. člena Ustave pomeni osrednjo določbo Ustave, ki se nanaša na pravico do poštenega obravnavanja. Eden od bistvenih elementov pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave je tudi pravica do izjave, ki posamezniku zagotavlja možnost, da se izjavi o dejanski in pravni podlagi, ki sta pomembni za odločitev, s čimer lahko nanjo aktivno vpliva. Bistven predpogoj za uresničevanje pravice do izjave v postopku pa je pravica do informacije; stranka namreč pravice do izjave v postopku ne more uresničiti, če ni zagotovljeno, da bo predhodno izvedela za procesna dejanja, glede katerih se ima pravico izjaviti. V primerih, ko ni jasne in nedvoumne zakonske norme, ki bi določala, ali je neko vlogo treba vročiti nasprotniku ali ne, mora sodišče izhajati iz težnje po varovanju bistva človekove pravice do izjave, ki je v tem, da se lahko posameznik izjavi o vsem, kar je pomembno za odločitev o njegovi pravici, in sicer tako o dejanskih kot o pravnih vidikih zadeve. Vlog, ki ne morejo vplivati na končni izid postopka, nasprotniku ni treba vročiti, vendar mora biti sodišče pri takšnem sklepanju previdno, saj je treba praviloma sami stranki prepustiti odločitev o tem, ali se bo izjavila.   Tožeča stranka ima, procesno gledano, možnost in dolžnost, da v primeru spora z mednarodnim elementom že v tožbi navede navezne okoliščine, na katerih utemeljuje pristojnost sodišča v Republiki Sloveniji. Ker gre v tej fazi postopka za procesno odločitev in se zahteva le navedba (trditev) ustreznih naveznih okoliščin, na katerih temelji pristojnost sodišča, z vidika pravice do izjave tudi ne gre za nesorazmerno breme. Če tožeča stranka v sporu z mednarodnim elementom v tožbi ni zadostila (vsaj) trditvenemu bremenu glede naveznih okoliščin mednarodne pristojnosti sodišča v Republiki Sloveniji, je v izhodišču pomen ugovora tožene stranke osredotočen na vprašanje izrecne ali implicitne izjave volje, da se spor zaradi pogodbeno dogovorjene pristojnosti (v smislu 25. člena Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (prenovitev)) ne sme obravnavati pred sodiščem Republike Slovenije. V tem smislu je procesni položaj strank z vidika 22. člena Ustave tudi v smislu pravice do izjave uravnotežen.   Sodišča se pri svojih odločitvah niso omejila le na vsebino ugovora v smislu golega nasprotovanja tožene stranke glede pristojnosti sodišča Republike Slovenije, ampak je bil za odločitev ključen del ugovora, v katerem je šlo za pravna naziranja v smislu pravne kvalifikacije temelja tožbenega zahtevka in upoštevnosti pogodbeno dogovorjene pristojnosti glede na podlago tožbenega zahtevka. Gre za vprašanje, ki se nanaša na pravno vrednotenje tožbenih navedb v povezavi s tožbenim zahtevkom in upoštevnostjo pogodbeno dogovorjene pristojnosti, v zvezi s čimer je tožena stranka v ugovoru tudi zavzela pravno stališče. Če neka vloga, ki jo sodišče šteje za dopustno, vsebuje nova pravno pomembna stališča ene od strank, na katera sodišče opre svojo odločitev (tudi glede odločitve o pristojnosti in s tem zakonitega sodnika), ima druga stranka pravico, da se z njo seznani in do nje opredeli. Ob tem za vprašanje enakega varstva pravic v sodnem postopku ne more biti pomembno, ali bi bila vloga (po presoji pritožbenega ali revizijskega sodišča) lahko za pritožnico uspešna v smislu, da bi s svojimi (morebiti drugačnimi) stališči, ki jih pred sodiščem prve stopnje v posledici opuščene vročitve ni mogla izraziti, lahko prepričala sodišče k sprejetju drugačne odločitve. Sodišču prve stopnje je torej mogoče očitati, da je v okoliščinah obravnavanega primera pri odločanju o mednarodni (ne)pristojnosti prekršilo pravico pritožnice do izjave iz 22. člena Ustave, ker ji ni vročilo ugovora tožene stranke (odgovora na tožbo), ki je vseboval tudi pravno pomembna pravna naziranja, do katerih se pritožnica ni mogla opredeliti. Višje in Vrhovno sodišče sta isto pravico prekršili s tem, da sta očitke pritožnice v zvezi z navedeno kršitvijo zavrnili s stališčem, ki je v neskladju z navedeno pravico.