Odločba o ugotovitvi, da 30. člen Zakona o potrošniških kreditih ni bil v neskladju z Ustavo in da 44. člen Zakona o potrošniških kreditih ni v neskladju z Ustavo

3266. Odločba o ugotovitvi, da 30. člen Zakona o potrošniških kreditih ni bil v neskladju z Ustavo in da 44. člen Zakona o potrošniških kreditih ni v neskladju z Ustavo

Številka: U-I-178/12-14

Datum: 16. 10. 2013

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, za­četem z zahtevo Upravnega sodišča, na seji 16. oktobra 2013

Peti odstavek 30. člena Zakona o potrošniških kreditih (Uradni list RS, št. 59/10 in 77/11) ni bil v neskladju z Ustavo.

Člen 44 Zakona o potrošniških kreditih (Uradni list RS, št. 59/10, 77/11 in 30/13) ni v neskladju z Ustavo.

1. Upravno sodišče zahteva presojo petega odstavka 30. člena in 44. člena Zakona o potrošniških kreditih (v nada­ljevanju ZPotK-1). Navaja, da 30. člen ZPotK-1 ureja pogoje za izdajo in podaljšanje dovoljenja za opravljanje storitev po­trošniškega kreditiranja ter da v izpodbijanem petem odstavku določa, da kadrovske, organizacijske, tehnične in druge pogoje, ki jih mora izpolnjevati vlagatelj, podrobneje opiše minister, pri­stojen za gospodarstvo. Dodaja, da je bil na tej pravni podlagi sprejet Pravilnik o pogojih opravljanja storitev potrošniškega kreditiranja (Uradni list RS, št. 102/10 in 109/11 - v nadalje­vanju Pravilnik), ki v 2. členu določa kadrovske in izobrazbene pogoje, in sicer med drugim, da morajo imeti odgovorna ose­ba in delavci, ki opravljajo storitve potrošniškega kreditiranja, pridobljeno najmanj visokošolsko izobrazbo po strokovnem študijskem programu prve stopnje v skladu z zakonom, ki ureja visoko šolstvo. Predlagatelj meni, da peti odstavek 30. člena ZPotK-1 ni določil vsebinskega okvira za podzakonsko ureja­nje, temveč je podzakonskemu predpisu prepustil samostoj­no in nevezano vsebinsko urejanje. Pri tem naj izobrazbenih pogojev izpodbijana določba sploh ne bi navajala. Ker torej izpodbijana določba ne daje zadostne vsebinske podlage za podzakonsko urejanje izobrazbenih pogojev, gre po mnenju predlagatelja za protiustavno pravno praznino in za neskladje izpodbijane določbe z 2. členom Ustave.

2. Predlagatelj meni, da bi bila tudi v primeru, če bi peti odstavek 30. člena ZPotK-1 pomenil ustrezno podlago za sprejetje Pravilnika, uporaba Pravilnika za dajalce kreditov, za katere velja prehodna določba 44. člena ZPotK-1, v neskladju z 2. in 74. členom Ustave. Izobrazbeni pogoj iz 2. člena Pravilni­ka naj bi bil glede na prej veljavna Zakon o potrošniških kreditih (Uradni list RS, 77/04 - uradno prečiščeno besedilo in 111/07 - v nadaljevanju ZPotK) in na njegovi podlagi sprejeti Pravilnik o določitvi pogojev, ki jih mora izpolnjevati dajalec kreditov za pridobitev dovoljenja za opravljanje storitev potrošniškega kreditiranja (Uradni list RS, št. 102/2000 - v nadaljevanju Pra­vilnik/2000), strožji. Navaja, da 44. člen ZPotK-1 nalaga dajal­cem kreditov, ki so pridobili dovoljenje za opravljanje storitev potrošniškega kreditiranja, da morajo v šestih mesecih od uve­ljavitve ZPotK-1 izkazati, da še izpolnjujejo pogoje za pridobitev dovoljenja v skladu s 30. členom ZPotK-1, sicer jim dovoljenje preneha veljati. Člen 44 ZPotK-1 naj ne bi uredil prehodnega obdobja za prilagoditev pogojem po 30. členu ZPotK-1, zato je po mnenju predlagatelja v neskladju z načelom zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave in pravico do svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave. Šestmesečnega roka od uveljavitve zakona (tj. od 7. 8. 2010), v katerem morajo dajalci kreditov predložiti dokazila o izpolnjevanju pogojev iz 30. člena ZPotK-1, naj ne bi bilo mogoče šteti za prilagoditveno obdobje, saj je bil zaradi prepozne uveljavitve Pravilnika (18. 12. 2010) ta rok skrajšan na manj kot dva meseca. V tako kratkem roku pa po mnenju predlagatelja ni mogoče pridobiti ustrezne izobrazbe in ne izvesti kadrovskih sprememb, s katerimi bi bili izpolnjeni izobrazbeni pogoji, ki jih določa zakonodajalec. Iz zakonodaj­nega gradiva1 naj bi sicer izhajalo, da je opustitev določitve prehodnega obdobja utemeljena s potrebo po zagotovitvi višje ravni varstva potrošnikov, vendar naj bi se varstvo potrošni­kov zagotavljalo prek določb o nadzoru tržnega inšpektorata (34. člen ZPotK-1) ter sankciji odvzema dovoljenja v primeru ugotovljenih kršitev (32. člen ZPotK-1). Drugi razlogi za opu­stitev določitve prehodnega obdobja pa naj iz zakonodajnega gradiva ne bi bili razvidni.

3. Državni zbor na zahtevo ni odgovoril. Svoje mnenje je poslala Vlada. Ta pojasnjuje, da je zasnova zakonskega besedila, kot v primeru petega odstavka 30. člena ZPotK-1, tipičen način normativnega urejanja, kjer zakonodajalec ure­ditev tehničnih, kadrovskih in drugih pogojev prepusti podza­konskemu predpisu. Po mnenju Vlade je v petem odstavku 30. člena ZPotK-1 določno opredeljen vsebinski okvir, ki je prepuščen podzakonskemu urejanju. Opozarja na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-264/99 z dne 28. 9. 2000 (Uradni list RS, št. 97/2000, in OdlUS IX, 226), po kateri podza­konski predpis ne sme izvirno urejati družbenih razmerij ali določati nalog države, zajeti pa sme tisto, kar nujno izhaja iz zakonske norme, pa v njej ni izrecno povedano. Vlada meni, da je peti odstavek 30. člena ZPotK-1 izrecno določil okvir za podzakonsko urejanje, materija pa je bila s Pravilnikom ustrezno urejena, zato ni mogoče govoriti o opustitvi norma­tivne ureditve določenega družbenega razmerja. Ne strinja se, da je Pravilnik strožje uredil pogoje za dajalce kreditov. Strožje naj bi bil določen le pogoj visokošolske izobrazbe, hkrati pa je znižan pogoj zahtevanih delovnih izkušenj za pri­mer pridobljene visokošolske izobrazbe ekonomske smeri. Vlada v zvezi z domnevno opustitvijo določitve prehodnega obdobja za izpolnitev pogojev iz 30. člena ZPotK-1 navaja, da je treba 44. člen ZPotK-1 razlagati glede na 30. člen ZPotK-1, ki za dajalce kreditov, ki pridobijo dovoljenje po ZPotK-1, določa obveznost podaljšanja dovoljenja po treh letih. Po prej veljavni ureditvi ZPotK pridobljeno dovoljenje ni imelo časovne omejitve veljavnosti. S časovno omejitvijo veljavnosti dovoljenja naj bi zakonodajalec želel prepreči­ti obid zakonskih določb tako, da dajalec kreditov pogoje izpolnjuje le določen čas, ko vloži zahtevek in pridobi do­voljenje, kasneje pa ne več. S 44. členom ZPotK-1 je po mnenju Vlade zakonodajalec želel izenačiti t. i. stare in nove dajalce kreditov, kar zahteva tudi načelo enakosti pred za­konom iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Vlada navaja, da iz opravljenih nadzorov Tržnega inšpektorata Republike Slovenije izhaja, da je bila potrebna takojšnja zakonodajna intervencija, saj je bilo ugotovljeno, da se povečuje število dajalcev kreditov, ki ne izpolnjujejo pogojev za opravljanje teh storitev, opažena sta bila praksa izmikanja mehanizmom nadzora in izkoriščanje položaja na trgu glede potrošnikov s slabšim premoženjskim stanjem. Poleg tega je bil novi ZPotK-1 sprejet zaradi prenosa dveh direktiv v slovenski pravni red, ki dajalcem kreditov nalagajo nove obveznosti do potrošnikov (posredovanje obsežnih predhodnih infor­macij, ocenitev kreditne sposobnosti potrošnika, uporaba in razumevanje enačbe za izračun efektivne obrestne mere itd.), ki zahtevajo ustrezno strokovno usposobljenost in izo­brazbo. Zakonodajalec je tako po mnenju Vlade zasledoval javno korist, ki se kaže v zagotavljanju višje ravni varstva potrošnikov, saj ima lahko potrošniško kreditiranje dolgotraj­ne škodljive posledice na finančno in premoženjsko stanje posameznika. Vlada meni, da v obravnavanem primeru ni bilo mogoče določiti tolikšnega prehodnega obdobja, kot ga navaja predlagatelj, tj. obdobja, ki bi ustrezalo obdobju za pridobitev ustrezne izobrazbe, najmanj pa tri leta. Pogoj iz 2. člena Pravilnika je namreč mogoče doseči tudi z za­poslitvijo osebe, ki tak pogoj izpolnjuje. Poleg tega naj bi zakonodajalec želel preprečiti, da bi v prehodnem obdobju stari dajalci kreditov še naprej poslovali in imeli privilegiran položaj glede na nove dajalce kreditov, ki so morali izpolniti pogoje po 30. členu ZVPotK-1 in Pravilniku, tik pred potekom prehodnega obdobja za pridobitev izobrazbe pa bi zaposlili osebo, ki izpolnjuje izobrazbeni pogoj. Na neutemeljenost očitka o prekratkem prehodnem obdobju kažejo tudi statistič­ni podatki, saj je približno 60 subjektov predložilo dokazila v roku iz 44. člena ZPotK-1, pri čemer je bila vložena le ena pritožba, dvanajstim vlagateljem pa je bilo izdano novo do­voljenje na podlagi 30. člena ZPotK-1.