TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi:

"1. Razveljavijo se redne odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 1. 8. 2017, ki jih je tožena stranka vročila tožnicam in tožniku dne 3. 8. 2017.

2. Ugotovi se, da tožnicam in tožniku delovno razmerje za nedoločen čas pri toženi stranki ni prenehalo.

3. Tožena stranka je dolžna pozvati prvo, drugo, tretjo, peto, šesto, sedmo, osmo, deveto, deseto, enajsto, šestnajsto, sedemnajsto in osemnajsto tožnico na delovno mesto proizvodna dela - lažja fizična dela, dvanajstega tožnika na delovno mesto skladiščnik - prilagojeno delovno mesto, četrto tožnico na delovno mesto proizvodna dela II, trinajsto tožnico na delovno mesto proizvodna dela I, štirinajsto tožnico na delovno mesto proizvodna dela - lažja fizična dela brez kemikalij in petnajsto tožnico na delovno mesto skladiščnik v proizvodnji (prilagojeno delovno mesto), oziroma na druga ustrezna delovna mesta, ki ustrezajo stopnji strokovne izobrazbe, znanju in zmožnostim, jim za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati delovno dobo, jih prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ, jim obračunati in izplačati pripadajoča nadomestila plače, ki bi jih prejemali, če bi delali, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti mesečnega neto nadomestila plače do plačila, po predhodnem odvodu davkov in prispevkov, v roku 15 dni od vročitve sodbe, pod izvršbo.

4. Tožena stranka je dolžna tožnicam in tožniku povrniti stroške postopka v znesku 4.440,75 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila."

II. Tožena stranka je dolžna tožnicam in tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 214,20 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

Po tretjem odstavku 6. člena ZDR-1 posredna diskriminacija na podlagi invalidnosti obstaja, kadar je bil, je ali bi lahko bil invalid (skupina invalidov) zaradi navidezno nevtralnega predpisa, merila ali prakse v enakih ali podobnih situacijah v manj ugodnem položaju kot drugi zaposleni, razen če te določbe, merila ali prakse objektivno upravičujejo zakonit cilj in če so sredstva za dosego tega cilja ustrezna in potrebna. Posredna diskriminacija zaradi invalidnosti je torej podana tudi v primeru, če je posameznemu delavcu invalidu oziroma skupini invalidov formalno sicer zagotovljena enaka obravnava, vendar so pri tem kot posamezniki ali kot skupina v manj ugodnem dejanskem položaju. V primeru zatrjevane (posredne) diskriminacije je zato treba ugotoviti, ali je podana neenakost v učinkih določenega merila oziroma kriterija.

Kriterija polivalentnosti (dejanske usposobljenosti za delo) in delovne uspešnosti sta sicer na videz nevtralna, saj upoštevata usposobljenost in prizadevnost delavca pri delu in nista neločljivo povezana z invalidnostjo, v bistvu pa sta diskriminatorna. Gre za to, da je pri tožnikih kot delavcih invalidih podana le preostala delovna zmožnost, zaradi katere so zmožni opravljati določeno delo s časovnimi oziroma fizičnimi omejitvami. Zato se že v izhodišču ne morejo enako usposobiti za različne delovne operacije kot drugi delavci, pri čemer se je po navedbah tožene stranke ocenjevala širša dejanska usposobljenost oziroma sposobnost, torej tudi delovne operacije, ki niso navedene v pogodbah o zaposlitvi delavcev invalidov.