TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Zakon o omejitvi in porazdelitvi valutnega tveganja med kreditodajalci in kreditojemalci kreditov v švicarskih frankih (Uradni list RS, št. 17/22) se razveljavi.

Zakonska ureditev, ki sprožitev valutne kapice veže na trenutek pred njeno uveljavitvijo (tj. menjalni tečaj na dan črpanja kredita), učinkuje povratno na kreditne pogodbe, denominirane v tuji valuti, ki so bile sklenjene pred uveljavitvijo, pod pogoji, ki so veljali v času sklenitve.    Po drugem odstavku 155. člena Ustave je dopustno, da posamezna zakonska določba učinkuje za nazaj pod izrecno določenimi pogoji. Drugi odstavek 155. člena Ustave določa več kumulativno zahtevanih pogojev, pod katerimi je takšna retroaktivnost lahko ustavno dopustna, in sicer: 1) samo zakon lahko določi retroaktivnost, 2) samo posamezne zakonske določbe imajo lahko učinek za nazaj, vendar le tedaj, 3) kadar to zahteva javna korist in 4) če se s tem ne posega v pridobljene pravice.   Presoja, ali gre za posamezne zakonske določbe, mora temeljiti na materialnem oziroma vsebinskem merilu in pri tem izhajati iz vprašanja, kakšno je razmerje med zakonom (kot celoto) in posameznimi določbami, ki povratno učinkujejo. Če namreč zakon ureja vsebino, ki bi lahko veljala za naprej tudi brez zakonske določbe, ki učinkuje povratno, gre le za ustavno dopustno povratno učinkovanje posamezne zakonske določbe, in ne za ustavno nedopustno povratno učinkovanje zakona kot celote.   V primeru Zakona o omejitvi in porazdelitvi valutnega tveganja med kreditodajalci in kreditojemalci kreditov v švicarskih frankih povratno učinkuje materialnopravna določba, ki ureja metodologijo izračuna valutne kapice, ki jo časovno umesti na trenutek črpanja kredita, tj. trenutek, ki je nastopil pred uveljavitvijo zakona. Hkrati vse njegove določbe, ki urejajo postopanje pogodbenih strank kreditne pogodbe, denominirane v švicarskih frankih, ter nadzor in ukrepanje Banke Slovenije, učinkujejo za naprej. Določba, ki ureja metodologijo izračuna valutne kapice, pa omogoča tudi njihovo povratno učinkovanje. Zato ne gre za to, da bi celotna zakonska ureditev učinkovala le povratno, temveč za to, da izpodbijana določba zaradi svojega povratnega učinkovanja privede do povratnega učinkovanja celotne zakonske ureditve, ki pomeni sistemsko prenovitev kreditnih pogodb, denominiranih v švicarskih frankih, ki so bile sklenjene pred njegovo uveljavitvijo. Z razveljavitvijo določbe, ki ureja metodologijo izračuna valutne kapice, in vseh določb zakona, ki se nanjo sklicujejo, bi v izpodbijanem zakonu ostala le vsebina, ki sama zase, torej brez razveljavljenih določb, ne bi imela nobenega smisla. Zato gre za povratno učinkovanje zakona kot celote, in ne le za povratno učinkovanje njegovih posameznih določb.   Za ugotovitev nedopustnega povratnega učinkovanja zakona zadošča že neizpolnjenost enega izmed kumulativno določenih pogojev iz drugega odstavka 155. člena Ustave. Eden od teh pogojev je obstoj prav posebne javne koristi, ki bi izjemoma terjala uveljavitev zakonske določbe za nazaj. Zato za njeno izkazovanje ni mogoče brez pridržka uporabiti argumentov, ki utemeljujejo ureditev v delu, ki velja za naprej. Drugačno stališče bi razvodenilo pomen ustavne prepovedi povratne veljave pravnih aktov iz prvega odstavka 155. člena Ustave.    Argumenti, ki jih je predlagatelj zakona navedel v zakonodajnem gradivu, ne morejo utemeljiti posebne javne koristi. Predlagatelj je namreč pri pripravi zakona izhajal iz stališč o neveljavnosti kreditnih pogodb, denominiranih v tuji valuti, oziroma nepoštenosti pogodbenega pogoja, ki denominira kredit v tujo valuto, ki so pravno zmotna. Zato niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 155. člena Ustave, da bi bilo ustavno dovoljeno povratno učinkovanje zakonske ureditve prenovitve kreditnih pogodb, denominiranih v tuji valuti, z upoštevanjem valutne kapice.