TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 165/2004 z dne 21. 12. 2004 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Psp 436/2002 z dne 13. 2. 2004 in s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. Ps 1358/98 z dne 3. 10. 2002 se ne sprejme, v delu, v katerem se nanaša na kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pa se zavrže.

V zvezi z uporabo prava Ustavno sodišče presoja le, ali temeljijo izpodbijane odločitve na kakšnem, z vidika varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin nesprejemljivem stališču oziroma ali gre za primer očitno napačne odločitve sodišč brez razumne pravne obrazložitve, ki bi jo bilo mogoče označiti za samovoljno, kar bi lahko predstavljalo kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Vendar pa takšnih kršitev izpodbijanim odločitvam ni mogoče očitati. Sodišča so svoje odločitve razumno in zadostno obrazložila. Zgolj pritožnikovo nasprotovanje izpodbijanim odločitvam in zatrjevanje njihove napačnosti pa ustavne pritožbe ne more utemeljiti. Z očitkom o dolgotrajnosti postopka pred upravnim organom ni mogoče utemeljiti kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Ta kršitev je namreč lahko storjena le v sodnem postopku, ne pa v upravnem postopku, kjer poznamo za primere predolgega odločanja o upravni stvari t. i. molk upravnega organa Za presojo očitka o kršitvi pravice do sojenja v razumnem roku iz prvega odstavka 23. člena Ustave ni podana predpostavka iz prvega odstavka 51. člena ZUstS, po kateri se lahko ustavna pritožba vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva.