TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba višje državne tožilke se zavrne kot neutemeljena.

Načelo prepovedi o ponovnem sojenju – ne bis in idem izhaja iz 4. člena za Republiko Slovenijo zavezujočega Protokola št. 7 h EKČP, 31. člena Ustave Republike Slovenije in 10. člena ZKP.

Potrebno je bilo ugotoviti, ali je mogoče prvotni pravnomočno zaključeni prekrškovni postopek obravnavati kot kazensko zadevo. Za presojo navedenega so se pred ESČP razvila tako imenovana „merila Engel“ (izhajajoč iz primera Engel proti Nizozemski). Prvo merilo se nanaša na uvrstitev določbe v kazensko pravo skladno z nacionalnim pravom. Nadalje je treba presoditi ali se pravilo, ki za svojo kršitev določa sankcijo, razteza na vsakogar in ne le na omejeno skupino s posebnim statusom. Ob tem je treba upoštevati tudi namen sankcije – če gre represivni ali preventivni namen (in ne zgolj denimo za povrnitev škode), gre za kazensko sankcijo. Tretje merilo se nanaša na vrsto in težo zagrožene kazni. Za pokazatelj, da gre za kazensko zadevo, zadošča tudi denarna kazen, za katero je v primeru neplačila zagrožen zapor, ali ki se vpiše v kazensko evidenco.

Prekršek nasilnega in drznega vedenja po prvem odstavku 6. členu ZJRM-1 gre obravnavati kot kazensko zadevo, saj izpolnjuje vsa tri „merila Engel“: gre za inkriminacijo, ki varuje javni red ter človekovo dostojanstvo, kar spada na področje kazenskega prava, določba je usmerjena zoper vse prebivalce, namen kaznovanja je povračilo storilcu in odvračanje konkretnega storilca ter tudi vseh ostalih potencialnih storilcev, kar predstavlja lastnosti kazenskih sankcij. Zagrožena sankcija za ta prekršek – globa, izpolnjuje tudi tretje merilo, saj se prekršek vpiše v evidenco prekrškov.

Opis iz plačilnega naloga vsebuje dejstva, da je kršitelj v istih časovnih in krajevnih okoliščinah navzočim osebam, vključno z oškodovancem A. A., grozil, da jih bo ubil, s čimer je pri A. A. povzročil občutek ogroženosti, prizadetosti ter strahu. Identično se obdolžencu očita v obtožbi, da naj bi oškodovancu A. A. grozil z ubojem (in zadavljenjem, kar je vsebinsko enaka grožnja zoper življenje oškodovanca), zaradi česar je bil oškodovanec prestrašen. Konkretna dejanska stanova istega historičnega dogodka torej sestavljajo v bistvenem enaka dejstva.

Odsotnost presežka kriminalne količine v smislu „prijemanja za vrat“ je sodišče še dodatno podkrepilo z uporabo testa res iudicata, s katerim je ugotovilo, da zoper obdolženca, če bi bil zaradi dejanja, kot je opisano v plačilnem nalogu, v kazenskem postopku že obsojen ali oproščen, zoper njega ne bi bilo dopustno uvesti novega kazenskega postopka zgolj zaradi prijemanja vratu oškodovanca. Zgolj prijem za vrat, ob odsotnosti kakršnihkoli drugih posledic, na primer telesnih poškodb, ne predstavlja dodatne prepovedane posledice, ki ne bi bila zaobjeta že v opisu dejanja iz plačilnega naloga, in s tem tudi ne dodatne kriminalne količine.