TFL Vsebine / TFLGlasnik

1. Kakšna vrsta premoženja so kriptovalute?

Regulatorji pri določanju pravnega statusa in narave določenega digitalnega sredstva (kriptovalute)¹ upoštevajo več elementov. To vključuje njegov namen, uporabo, tehnično plat, osnovno vrednost, uporabnost, zamenljivost, izvornost, distribucijski mehanizem, stopnjo (de)centralizacije, možnost pričakovanega dobička, njegovo stabilnost in druge karakteristike.²

Nekateri pravni teoretiki menijo, da je treba za učinkovit zaseg kriptovalut v izvršilnih postopkih le-te pravno opredeliti na način, ki ustreza njihovi digitalni naravi. Sama se s to tezo ne strinjam (vsaj ne v celoti), zato v članku ne bom navajala vseh vrst žetonov (izvornih, neizvornih, uporabniških, plačilnih, nezamenljivih, hibridnih žetonov, žetonov, ki imajo naravo finančnih instrumentov, itd.). O tem je na spletu veliko napisanega, prispevek o tej temi pa je za revijo Odvetnik napisal tudi že kolega Ivo Grlica.³

V članku se bom osredotočila na definicijo, ki jo je sprejela najnovejša Uredba o trgu kriptosredstev (t. i. MiCa),⁴ ki je začela veljati 30. decembra 2024. Uredba je vse kriptovalute (ne glede na vrsto, namen, funkcijo in ostale karakteristike) univerzalno definirala kot »digitalno predstavitev vrednosti ali pravice, ki jo je mogoče elektronsko prenesti in shraniti z uporabo tehnologije razpršene evidence ali podobne tehnologije«.⁵

Glede na njihovo pravno naravo jih uredba razvršča v tri skupine:

(i) e-denarnižetoni (e-moneytokens),⁶ ki sokriptosredstva, podprta z uradno (fiat) valuto (na primer USDT Tether),

(ii) žetoni, vezani na sredstva (asset-referenced tokens),⁷ katerih cilj je stabilizirati svojo vrednost z vezanostjo na drugo vrednost ali pravico ali kombinacijo, vključno z eno ali več uradnimi valutami,

(iii) kriptosredstva, ki niso žetoni, vezani na sredstva, ali e-denarni žetoni⁸ ter zajemajo veliko različnih kriptovalut, vključno z uporabniškimi žetoni.

Razlikovanje je narejeno predvsem glede na različna tveganja, ki jih takšni žetoni prinašajo. Dodati gre, da se uredba ne uporablja za kriptosredstva, ki se štejejo za žetone, ki predstavljajo finančne instrumente (t. i. security tokens), za kriptosredstva, ki so edinstvena in niso zamenljiva z drugimi kriptosredstvi (t. i. non-fungible token ali NFT), in kriptosredstva, ki jih izda centralna banka (t. i. CBDC ali Central bank digital currencies).⁹

1.1. Premoženjska narava kriptožetonov

Bistveno vprašanje za našo temo je, kako bi kriptovalute opredelili za potrebe uvrstitve v okvir izvršilnega prava. Ta določa, da je predmet izvršbe za poplačilo denarne terjatve lahko vsaka dolžnikova stvar ali premoženjska oziroma materialna pravica, kolikor ni z zakonom izvzeta iz izvršbe oziroma če ni izvršba na njej z zakonom omejena.¹⁰ Najpogosteje so to dolžnikovi denarni prejemki, denarna sredstva pri bankah, terjatve, vrednostni papirji, premično in nepremično premoženje.

Kam in kako bi torej v ta sistem uvrstili kriptovalute?

• Kriptovalute kot stvar – kriptovalute bi lahko bile opredeljene kot netelesna stvar, neopredmetena lastnina ali digitalno premoženje, podobno intelektualni lastnini ali programski kodi, kar bi omogočilo njihovo pravno priznanje in izvršbo.

Upoštevaje 15. člen Stvarnopravnega zakonika (SPZ), ki določa, da je stvar samostojen telesni predmet, ki ga človek lahko obvladuje, za stvar pa se štejejo tudi različne oblike energije in valovanja, pa taka opredelitev za digitalno sredstvo, ki obstaja na nekem (de)centraliziranem blockchainu, ni povsem ustrezna. Vprašanje je, ali bi se kriptovalute lahko uvrstile pod pojem energije ali valovanja – moje mnenje je, da ne, saj niso nič drugega kot elektronski zapis neke vrednosti ali pravice, ki obstaja na blockchainu. V okviru tega blockchaina se kriptovalute lahko prosto pridobiva, odsvaja in hrani, z uporabo kombinacije javnega in zasebnega ključa. Zadeva se zdi precej kompleksna, in tudi je.

Če bi bile kriptovalute opredeljene kot stvari, bi takšna opredelitev lahko v sodnih postopkih pripeljala do uveljavljanja vseh možnih ugovorov in zahtevkov, ki jih pravo dopušča (na primer ugovor tretjega, priposestvovanje, lastninska tožba itd.),¹¹ kar bi bila nerazumna razpotegnitev stvarnega prava na nekaj, kar v ta koncept po svoji naravi in funkciji ne sodi najbolje.

Kriptovalute tudi niso utelešene (oziroma fizično oprijemljive) in se niti ne ve točno, kje so, saj obstajajo na virtualni podatkovni verigi blokov – blockchainu. Se pa izkaže, da ima fizično obliko lahko medij, na katerem so shranjeni zasebni ključi za dostop do kriptovalut, kar bo podrobneje opisano v nadaljevanju.

• Kriptovalute kot finančni instrument – take kriptovalute so nosilci pravic, podobnih tistim, ki jih imajo finančni instrumenti (delež v podjetju, pravica do delitve dobička, glasovalne pravice itd.). Podvržene so uradnemu nadzoru in mehanizmom zasega, podobno kot velja za tradicionalne naložbe. V praksi pa večina kriptovalut ni klasificiranih kot finančni instrument, saj se izdajatelji potrudijo, da ima žeton vsaj neko uporabno funkcijo, da se tako izognejo zakonodaji, ki regulira izdajo finančnih instrumentov. Zato se bo večino žetonov opredeljevalo v okviru ostalih definicij.
• Kriptovalute kot ekvivalent denarja ali hranilca vrednosti – gre za opredelitev, podobno kot pri denarju ali surovinah, ki je na tem mestu še najbolj približana naravi kriptovalut. Kljub dejstvu, da kriptovalute niso uradno priznan denar in plačilno sredstvo, so uporabljene kot shranjevalke vrednosti (podobno kot zlato) in kot sredstvo menjave (med sabo in med fiat valutami), pa tudi kot plačilno sredstvo (za blago in storitve).

Na začetku poglavja sem zapisala, da se s tezo, da je kriptovalute treba pravno opredeliti na način, ki ustreza njihovi digitalni naravi in izvoru za namen izvršbe, ne strinjam popolnoma. Tu je odgovor, zakaj se ne strinjam popolnoma.

Vsaka kriptovaluta je v splošnem pomenu digitalna pravna dobrina sui generis, ki ni ne stvar ne pravica, ampak digitalno sredstvo, ki nosi vrednost ali pravico.¹² Izvor, vrsta in funkcija nekega žetona sporočajo lastnosti, ki imajo svojo vlogo znotraj nekega ekosistema (na primer bitcoin blockchaina). Ko pa govorimo o izvršbi in zavarovanju na te kriptovalute, se morajo te tolmačiti kot digitalna sredstva, namenjena unovčitvi izven teh ekosistemov.

To bom ponazorila s primerom osebe, ki ima v posesti določeno število kriptovalut ETH (Ether, izvorni uporabni žeton) in USDT (Tether, e-denarni žeton, vezan na ameriški dolar). Dolžnik ima premoženje v teh valutah, namen pa je (običajno, a ne izključno) ohranjanje vrednosti, plemenitenje ali skrivanje premoženja. Dolžnik nima namena, da bi kriptovaluti uporabljal v okviru ekosistemov (Ethereum in USDT) oziroma iz njiju izvajal neke pravice, ki mu pripadajo s tem, da ima žetone v posesti. Upnika pa navsezadnje tudi ne zanima, zaradi kakšnega namena jih dolžnik ima.

Pri izvršbi oziroma zavarovanju gre za to, da se zavaruje poplačilo upnikove terjatve na kriptoimetju dolžnika, ne glede na to, kakšne pravice iz tega žetona izhajajo, najsi bo to pravica do deleža na sliki Mone Lize ali pravica do uporabe žetona znotraj določenega blockchain ekosistema.

Logika je pri obeh enaka: obe vrsti žetona imata določeno vrednost na kriptotrgu, upnik pa potrebuje žetone v posesti oziroma dostop do njih – ne za to, da bi s »posestjo« teh žetonov uveljavljal pravice, ki iz njega izvirajo, temveč da bi monetarno vrednost, ki jo žeton nosi na odprtem kriptotrgu, pretvoril v uradno priznano valuto in se iz nje poplačal.

2. Kako kriptovalute umestiti pod določbe ZIZ?

Zaradi digitalne narave kriptovalut zanje obstajajo nekatere zakonske omejitve rubeža, te omejitve pa izvirajo iz digitaliziranosti (vprašanje opredelitve), brezmejnosti (vprašanje krajevne pristojnosti), navsezadnje pa tudi iz zastarelih pravnih pravil (omejeni predmeti izvršbe), ki se digitalni dobi še niso prilagodila.

Ko se lotim izvršbe ali zavarovanja na kriptovalute, se glede na s strani stranke predstavljeno situacijo najprej sprašujem, kako določena kriptosredstva opredeliti glede na možnosti, ki mi jih ponuja Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ).¹³ Te možnosti so, kot rečeno, omejene: zakon ponuja izvršbo oziroma zavarovanje na denarno terjatev in izvršbo oziroma zavarovanje na nedenarno terjatev. Tudi znotraj teh dveh vrst so možnosti omejene. Vprašanje torej je, kako v okviru tega priti do »posesti« teh žetonov in kako bom dolžnika prisilila v njihovo izročitev (zakaj sem uporabila besedo prisilila, bo jasno v nadaljevanju).

Omenila sem, da kriptovalute niso stvar, so digitalno premoženje in živijo, se ustvarjajo, prenašajo in hranijo na blockchainu. So pa ključi, potrebni za dostop do njih, shranjeni na različnih medijih. Lahko je to spletni medij (online oziroma spletne denarnice) ali pa fizični medij (offline oziroma fizične denarnice) – in fizični medij izpolnjuje pogoje za uvrstitev med premične stvari. Da bo bralcu bolj jasno, bom na kratko predstavila oblike hrambe kriptovalut.

Fizične denarnice niso povezane z internetom in shranjujejo zasebne ključe, vrsta fizičnih denarnic so hladne denarnice. Take denarnice so bolj varne, saj vanje hekerji ne morejo vdreti. Fizične denarnice imajo podobno obliko kot USB-ključ ali bančna kartica, obstajajo pa tudi papirnate denarnice, kjer sta javni in zasebni ključ natisnjena na papir.

Spletne denarnice, imenovane tudi vroče denarnice, so povezane z internetom in so namenjene pošiljanju, prejemanju, shranjevanju ter spremljanju stanja kriptosredstev. Delujejo enako kot spletno bančništvo. Denarnice so lahko ločene od kriptomenjalnice ali pa v sklopu le-te, kar olajša shranjevanje, nakup in prodajo neposredno prek platforme. Take denarnice so bolj podvržene hekerskim napadom.

V zvezi z obema gre izpostaviti, da dolžnik, četudi se z izvršbo na take denarnice poseže, še vedno lahko dostopa do svojih sredstev, če ima te ključe shranjene še kje drugje. Zato je treba zahtevke oblikovati tako, da se zahteva tudi prepoved uporabe zasebnih ključev oziroma prepoved razpolaganja s kriptoimetjem.

2.1. Izvršba za izterjavo denarne terjatve

Ker kriptovalute v Sloveniji niso priznane niti kot terjatve, niti kot stvari, niti kot denar, zakon pa kot predmet izvršbe dopušča samo izvršbo na dolžnikov denar, stvari ali premoženjske oziroma materialne pravice, se pojavi vprašanje, pod katero izvršilno sredstvo jih torej uvrstiti.¹⁴

Po mojem mnenju je odločilen dejavnik ta, ali so kriptosredstva (oziroma bolj ustrezno zasebni ključi za dostop do kriptosredstev) v posesti dolžnika, torej obstajajo na fizični denarnici, ali so v posesti tretje osebe (skrbnika), torej so na vroči denarnici oziroma na kriptomenjalnici.

Nekateri menijo, da je postopek lažji in hitrejši v primeru izvršbe na kriptosredstva, ki so pri dolžniku, torej na fizični denarnici.¹⁵ V tem primeru preide posest zasebnega ključa za dostop do kriptosredstev z dolžnika na upnika na fizičnem mediju in s tem upnik dobi nadzor nad kriptosredstvi dolžnika. Doseči moramo torej, da dolžnik zasebni ključ fizično preda v hrambo upniku ali izvršitelju na hladni denarnici. Če ima dolžnik sredstva na kriptomenjalnici, moramo doseči, da jih ne bo odtujil, in hkrati, da jih bo bodisi on sam bodisi skrbnik (kriptomenjalnica) prenesel z dolžnikovega kriptoračuna na upnikov ali izvršiteljev kriptoračun.

Vendar je zadeva nekoliko kompleksnejša, saj ima lahko dolžnik dostop do zasebnega ključa kljub temu, da ga je upniku izročil na hladni denarnici. Zato je moja teza pri postopkih izvršbe ali zavarovanja na kriptovalute tudi ta, naj se dolžniku vedno odredi tudi prepoved razpolaganja s kriptosredstvi in sankcija za kršitev te prepovedi.

2.1.1. Rubež dolžnikovega »lastnega« kriptopremoženja

Če gre za dolžnikova »lastna« kriptosredstva, se ta kriptosredstva, s pomočjo rubeža hladne denarnice, lahko zarubijo po pravilih rubeža premičnih stvari. Vendar je uspešen rubež kriptovalut odvisen predvsem od upnikovega postavljenega zahtevka. Kriptovalute so namreč digitalno premoženje, ki nima telesne oblike, obstajajo na blockchainu, zasebni ključ za dostop pa je shranjen na fizičnem mediju – tak medij ima fizično obliko in izpolnjuje vse pogoje iz 15. člena SPZ. Toda rubež medija (hladne denarnice) pa upniku ne bo koristil, če upnik v predlogu ne bo postavil tudi zahtevka za izročitev zasebnega ključa.

Če bi izvršitelj pri običajni izvršbi na premičnine, kjer zahtevek ne bi bil postavljen specifično za izročitev fizične denarnice in zasebnega ključa, našel tudi fizično denarnico, dolžnika ne bi prav nič zavezovalo, da preda tudi zasebni ključ za dostop do kriptosredstev, temveč bi bilo naknadno treba razširiti predlog za izvršbo na izročitev zasebnega ključa. Vprašanje je, če bi izvršitelj pravzaprav sploh vedel, da gre za hladno denarnico, ko bi pri dolžniku opravljal rubež.

V primeru te izvršbe naj upnik sodišču predlaga, da izda sklep, da se izroči premičnina - fizična denarnica skupaj z zasebnim ključem in vsemi potrebnimi gesli za dostop do vsebine denarnice. Za odločitev je krajevno pristojno sodišče, na območju katerega obstaja fizična oziroma hladna denarnica, če pa upnik ne navede, kje ta je, se domneva, da je tam, kjer ima dolžnik stalno prebivališče.¹⁶

Izvršba se nato nadaljuje s cenitvijo stvari, prodajo in poplačilom upnika. Težava se lahko pojavi pri cenitvi stvari. Vrednost bo treba postaviti vsebini hladne denarnice, ne pa sami hladni denarnici oziroma zasebnemu ključu. Vprašanje tudi je, kdaj se cenitev opravi, saj so postopki rubeža, cenitve in prodaje lahko dolgotrajni, vrednost kriptovalut v hladni denarnici pa se, upoštevaje visoko volatilnost kriptovalut (razen če gre za e-denarne žetone oziroma t. i. stabilne kovance, ki so vezani na fiat sredstva), dnevno zelo spreminja. Navsezadnje tudi cenitev ne bo mogla biti opravljena prej kot na dan oziroma v trenutku, ko se bo opravila prodaja teh kriptovalut, saj če bi bilo dejanje cenitve in prodaje izvedeno v različnih trenutkih, bi lahko bila cena bistveno drugačna – če bo nižja kot na odprtem kriptotrgu, bo dolžnik oškodovan (kupcev pa verjetno veliko), če bo cena višja, kupca ne bo mogoče najti. Bolj smiselna, lažja, hitrejša in bolj ekonomična kot prodaja na javni dražbi bi tako bila prodaja na odprtem kriptotrgu. V primeru takega zasega bo morali biti cenitev in prodaja opravljeni isti dan oziroma praktično isti trenutek. To pomeni, da se bodo tudi zakonska pravila nekoč morala prilagoditi takemu načinu cenitve in prodaje stvari.

Zanimivo vprašanje, ki se mi je ob tem zastavilo in na katero bo ob priložnosti treba odgovoriti, je, kakšne pravice ima dolžnik v primeru, če mu nastane škoda, ker je cena zasežene kriptovalute v času od zasega kriptosredstev do njihove prodaje tako padla, da ima dolžnik veliko izgubo. Gre za primere, ko bi v času zasega vrednost kriptosredstev zadoščala za poplačilo upnikove terjatve, v času dejanskega poplačila pa vrednost ne zadošča več.

Dolžnik je torej v primeru ustrezno zastavljenega predloga za izvršbo dolžan izročiti hladno denarnico in zasebni ključ. Za primer neizpolnitve sklepa o izvršbi se dolžnik lahko denarno kaznuje. Naše pravo sicer pozna tudi institut kaznivega dejanja oškodovanja tujih pravic po drugem odstavku 223. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), kar bi bila prav tako lahko ena izmed sankcij za dolžnika.¹⁷

2.1.2. Rubež dolžnikovega premoženja, ki se hrani pri skrbniku

Predmet rubeža bi bila terjatev za izročitev ali prenos zasebnih ključev, ki se hranijo pri dolžnikovem dolžniku, običajno na kriptomenjalnici. Taka izvršba v praksi naleti na številne težave.

Kriptomenjalnice, ki so sicer finančne institucije, nimajo ustaljenih protokolov in zakonskih zavez glede rubeža premoženja imetnikov kriptoračunov (kot jih imajo organizacije za plačilni promet). Pri kriptomenjalnicah upnik pogosto niti ne ve, na katerih kriptomenjalnicah ima dolžnik sredstva, tudi sicer pa imajo slednje večinoma sedež v tujini.

Upnik bi po določbi 11. točke drugega odstavka 31. člena ZIZ lahko zahteval predložitev seznama premoženja, vključno z imeni kriptomenjalnic in izpiskom transakcij, ki so se izvedle s transakcijskega računa dolžnika na njegove račune na kriptomenjalnicah. Na ta način bi upnik prišel tako do imen kriptomenjalnic kot tudi do okvirne vrednosti fiat sredstev, nakazanih na kriptomenjalnico. Ni sicer izključeno, da je dolžnik sredstva z neke kriptomenjalnice že prenesel na naslov hladne denarnice, vendar bi se v tem primeru od dolžnika lahko zahtevalo tudi potrdilo o zgodovini vseh transakcij na kriptomenjalnicah.

Smiselno je, da se nato zahtevek definira v smislu opredelitve, kje se dolžnikova sredstva hranijo (številka naslova denarnice), z navedbo imena kriptomenjalnice, kjer se kriptosredstva hranijo.

Če bi šlo za izvršbo na dolžnikova sredstva pri organizaciji za plačilni promet, bi se najprej pojavilo vprašanje, ali je kriptomenjalnica, kjer ima dolžnik sredstva, organizacija za plačilni promet. Nekatere kriptomenjalnice imajo bančne licence, EMI licence ipd., nekatere pa ne. Prav tako bi se pojavilo vprašanja glede definicije denarnih sredstev, saj kriptovalute po definiciji uredbe to niso. Zato bi bila možna zgolj izvršba na fiat sredstva na kriptomenjalnici, ki je tudi organizacija za plačilni promet, pri čemer pa bi bilo verjetno treba postaviti tudi zahtevek, naj se kriptosredstva na kriptomenjalnici zamenjajo v fiat valuto in se upniku nakaže znesek v fiat valuti.

Eventualno bi lahko razglabljali tudi o izvršbi na druge premoženjske in materialne pravice, vendar se mi zdi, da uvrstitev v to kategorijo ni najbolj ustrezna, saj bi bilo treba kriptovaluto, ki je predmet izvršbe, definirati v smislu pravic, ki iz nje izhajajo, kar pa bi takšno izvršbo še bolj zakompliciralo.

Sklep o izvršbi je nato treba izvršiti, kar pomeni posredovati kriptomenjalnici, kjer gre v večini primerov za tuje pravne osebe, za kar bi prišle v poštev določbe domačih in mednarodnih pravil o izvršbi v tujini. Večina kriptomenjalnic (Bitstamp, Binance, Coinbase itd.) bo takšno sodno odločbo zagotovo izpolnila, vendar pa bo v postopku dolžnik prišel do informacije, da upnik poskuša poseči po njegovem premoženju v državi izvršbe, in bo morebiti pred izvršbo prenesel kriptosredstva na hladno denarnico ali drugo kriptomenjalnico (torej izven države izvršbe), kar pomeni, da bo sredstva morebiti odtujil in se upnik ne bo mogel poplačati.

2.2. Izvršba za uveljavitev nedenarne terjatve

Kot je bilo že navedeno, lahko dolžnik, kljub izročitvi zasebnega ključa, tudi sam razpolaga z zasebnim ključem, kar pomeni, da je treba postaviti zahtevek za prepoved razpolaganja s kriptosredstvi. Če je predmet izvršbe za uveljavitev nedenarne terjatve izročitev premičnine, se kot predmet izročitve in dobave premičnin po 214. členu ZIZ lahko zahteva izročitev hladne denarnice, skupaj z zasebnim ključem za dostop do vsebine. Tako je izročitev kriptovalute opravljena, ko se upniku izroči hladna denarnica z zasebnim ključem. Ta vrsta izvršbe bo primernejša, kadar je interes upnika prejeti vračilo kriptovalut (ne pa poplačilo njegove denarne terjatve), na primer takrat, ko so mu bile odtujene.

Druga možnost bi bila izročitev kriptovalut na način prenosa z dolžnikovega računa ali denarnice na račun ali denarnico upnika, v smislu 224.–227. člena ZIZ (obveznost kaj storiti, dopustiti ali opustiti).¹⁸ Tudi v tem primeru je v zahtevku smiselno definirati številko naslova dolžnikove denarnice pri kriptomenjalnici in ime kriptomenjalnice, kjer se kriptosredstva hranijo.

Sodišče je o podobnem primeru že odločalo, in sicer je dopustilo izvršbo nedenarne nenadomestne terjatve skladno z 226. členom ZIZ, to je z nalogom dolžniku, da v roku treh dni prenese kriptosredstva v ustrezni protivrednosti v virtualni valuti tether (USDT) s kriptonaslova dolžnika 001 na kriptonaslov upnika 002, v zvezi s spletno stranjo https://A.com/. Za primer, da dolžnik navedene obveznosti v postavljenem roku ne bi izpolnil, pa mu je sodišče prve stopnje izreklo denarno kazen.¹⁹ Gre za zadevo, ki jo je obravnavalo Višje sodišče v Ljubljani v sklepu II Ip 1595/2022. V konkretni zadevi je bil sicer sklep o izvršbi razveljavljen, saj se je sodišče izreklo za nepristojno (dolžnik ni posloval v Sloveniji, tudi dolžnikovega premoženja ni bilo tukaj, sredstva je imel na kriptomenjalnici, ki je bila tuja pravna oseba). Sodišče je sicer pojasnilo, da pri kriptovalutah ni neke fizične institucije z dejanskim sedežem v določeni državi, pri kateri bi imetniki imeli svoj račun. Institut kriptovalut v celoti temelji na virtualni podlagi. Če bi upnik v predlogu predlagal izvršbo ali denarno kazen na premoženje, ki je v Republiki Sloveniji, bi bila podana pristojnost slovenskega sodišča za dovolitev in opravo izvršbe nedenarne terjatve tudi na prenos kriptovalut.

Takšna izvršba je po mojem mnenju tudi najbolj logična in ustrezna.

3. Zavarovanje terjatve z začasno odredbo

V nadaljevanju bo predstavljena zadeva, ki se je vodila pred Okrajnim sodiščem v Radovljici²⁰ in v kateri sem v postopku predloga o začasni odredbi predlagala zavarovanje na podlagi 272. člena in 1. točke prvega odstavka 273. člena ZIZ, in sicer prepoved odtujitve in obremenitve kriptovalute XRP oziroma zasebnega ključa, izročitev hladne denarnice in zasebnega ključa ter hrambo navedenega pri izvršitelju.

Stranka je na kriptomenjalnici hranila določeno število kriptovalute XRP.²¹ Imela je ustrezne dokaze, da so ji bile s strani nekdanjega partnerja z njenega računa na kriptomenjalnici te kriptovalute v nekem trenutku odtujene. Razpolagala je s podatkom o datumih transakcij odtujitve in končnim številom odtujenih kriptovalut, pisnim (e- -mail) priznanjem glede odtujitve, vsemi dokazili o transakcijah na kriptomenjalnici in naslovi, na katere so bile kriptovalute prenesene, ter pisnim priznanjem glede namena razpolaganja dolžnika s temi kriptovalutami.

V postopku sem predlagala predajo in hrambo kriptovalut na način izročitve hladne denarnice skupaj z zasebnim ključem izvršitelju ter denarno kazen za vsakokratno neizpolnitev izvršilnega dejanja oziroma njegovo oviranje.

Sodišče je v celoti ugodilo predlogu za začasno odredbo, in sicer je odredilo, da se dolžniku prepovedujeta odtujitev in obremenitev določenega števila kriptovalute XRP. Za hrambo denarnice in zasebnega ključa je določilo predlaganega izvršitelja. Odločilo je, da je dolžnik v roku osmih dni po prejemu sklepa o začasni odredbi dolžan izročiti izvršitelju v hrambo določeno število kriptovalute XRP, in sicer tako, da izvršitelju preda ustrezno hladno denarnico, skupaj z ustreznimi dostopi, gesli in zasebnim ključem za dostop do kriptovalut.²² Za primer neizpolnitve začasne odredbe je bila predlagana denarna kazen, ki ji je sodišče prav tako ugodilo.

Sodišče je svojo odločitev obrazložilo z navedbo, da virtualne valute pomenijo digitalno obliko vrednosti, ki je ne izda ali jamči zanjo centralna banka, in da ne obstajajo v fizični obliki. Vendar obstaja programska oprema za shranjevanje takšne digitalne valute ter javnih in zasebnih ključev, kot je na primer hladna denarnica. Hladna denarnica omogoča shranjevanje kriptovalut v obliki datoteke, shranjene na prenosnem mediju, ki ni povezan s spletom in internetno povezavo ter predstavlja fizično napravo, ki dobi status premičnine.²³

Sklep o zavarovanju je bil zaradi sklenitve poravnave med strankama umaknjen, še preden je prišlo do prisilne izvršitve in ugovora zoper sklep o začasni odredbi ter ostalih pravnih sredstev. Zanimivo bi bilo videti razlogovanje višjih instanc.

Iz navedenega gre izluščiti, da mora biti zahtevek za predajo hladne denarnice nujno pospremljen z zahtevkom za predajo zasebnega ključa (in vseh ostalih gesel ter ključev za dostop, če obstajajo), saj je uspešen rubež možen le, če sodišče odredi predajo vsega navedenega. Vse to pa pospremljeno tudi z zahtevkom za prepoved odtujitve in obremenitve kriptovalut.

Zavarovanje se je opravljalo na odtujeno kriptovaluto XRP, ki jo je stranka želela v vračilo. Kriptovaluta XRP je sicer v Združenih državah Amerike dolga leta bila bitko glede njene narave, saj je Komisija za vrednostne papirje (SEC) trdila, da gre za žeton, ki predstavlja vrednostni papir (oziroma security token). Sodišče je razsodilo, da ne gre za vrednostni papir.²⁴

Na tem mestu pa se postavlja vprašanje, ali bi bil v tem trenutku postopek izvršbe oziroma zavarovanja, če bi se izkazalo, da XRP predstavlja vrednostni papir, kaj drugačen. Moje mnenje je, da ne, saj – kot rečeno – upnik potrebuje žeton in vrednost, ki jo žeton nosi, ne pa pravic, ki iz žetona izhajajo, pravna pravila pa tudi še niso zadosti prilagojena.

Težava pri vseh izvršbah, kjer se od dolžnika zahteva neko dejanje (bodisi gre za predajo fizične hladne denarnice in zasebnega ključa bodisi gre za obveznost nekaj storiti), pa nastopijo takrat, ko dolžnik ni kooperativen. Za tak primer je nujno, da se predlaga tudi denarna kazen za neizpolnitev odredbe sodišča. Omenila sem tudi možnost kazenskega pregona zaradi oškodovanja tujih pravic. To sta trenutno edina načina, kako dolžnika »prisiliti« v sodelovanje. Ali bi to bilo dolžniku v interesu, je drugo vprašanje, teoretično pa bi lahko prišlo do tega, da bi se dolžniku bolj izplačalo ne izročiti zasebnega ključa in plačati sodne penale v najvišji zakonsko dovoljeni višini (ob tveganju kazenskega pregona), kadar je znesek sodnih penalov bistveno nižji od vrednosti kriptovalut, ki bi jih moral dolžnik izročiti.

4. Sklep

V članku je bilo predstavljenih nekaj idej o načinu posega na dolžnikove kriptovalute in težave pri vsakem od načinov. Noben od teh načinov ni netežaven in vsi zahtevajo precejšnje poznavanje tehnologije ter tudi kreativnost.

Čeprav je pravno gledano izvršba na kriptovalute mogoča, jo lahko dolžnik onemogoči s skrivanjem hladne denarnice ali zasebnega ključa, izterjava oziroma zavarovanje pa tako ne bosta neuspešna.²⁵ Težave predstavljajo tudi uvrstitev med omejene možnosti predmetov izvršbe, pomanjkanje informacij o skrbnikih, krajevna pristojnost za izvršbo in ustrezna opredelitev zahtevka.

Prve odločbe sodišč dajejo nekaj usmeritev, še zdaleč pa to ni enotni sistem, ki bi ga potrebovali. Za odpravo vrzeli in zagotovitev, da se lahko kriptosredstva učinkovito zasežejo in unovčijo v izvršilnih postopkih, bi bil ključen dobro opredeljen pravni okvir.

¹ V članku se bo za izraz digitalna sredstva uporabljalo tudi izraz kriptosredstva, možna pa je tudi uporaba besede kriptožeton oziroma žeton ali kovanec (razlike za potrebe tega prispevka niso bistvene).

² Young Dominguez, E. J., Rusakova, E. P.: Legal status and regulation of crypto-assets, AmurCon 2021: International Scientific Conference, https://www.europeanproceedings.com/article/10.15405/epsbs.2022.06.120.

³ Grlica, I.: Kriptovalute v slovenski zakonodaji in sodni praksi, revija Odvetnik št. 1-2 (109-110)/2023, str. 44–47.

⁴ Uredba (EU) 2023/1114 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 31. maja 2023 o trgih kriptosredstev (t. i. MiCA), paragraf 18 preambule.

⁵ Točka 5 prvega odstavka 3. člena Uredbe o trgu kriptosredstev.

⁶ Uredba o trgu kriptosredstev, naslov IV.

⁷ Uredba o trgu kriptosredstev, naslov III.

⁸ Uredba o trgu kriptosredstev, naslov II.

⁹ Uredba o trgu kriptosredstev, 2. člen.

¹⁰ Člen 32 ZIZ.

¹¹ O tem razpravlja tudi Sladič, J.: Kriptovalute (kriptožetoni, tokens) v zasebnem pravu in v izvršilnem postopku, Podjetje in delo, št. 8/2019, str. 1383–1384.

¹² Sladič, J., naved. delo, Podjetje in delo, št. 8/2019, str. 1408.

¹³ Zakon o izvršbi in zavarovanju – ZIZ.

¹⁴ Sladič, J., naved. delo, Podjetje in delo št. 8/2019, str. 1398.

¹⁵ Noerr: Crypto enforcement: Current developments in case law (6. 9. 2024), https://www.noerr.com/en/insights/crypto-enforcement-current-developments-incase- law.

¹⁶ Člena 77 in 78 ZIZ.

¹⁷ Noerr: Crypto enforcement: Current developments in case law (6. 9. 2024), https://www.noerr.com/en/insights/crypto-enforcement-current-developments-incase- law.

¹⁸ O tem tudi Sladič, J., naved. delo, Podjetje in delo, št. 8/2019, str. 1402–1403.

¹⁹ VSL, sklep II Ip 1595/2022.

²⁰ Opr. št. Z 25/2024.

²¹ Kriptovaluta XRP je izvorni žeton platforme Ripple Protocol.

²² V predlogu so bila omenjena tudi gesla in ostali ključi, saj se hladne denarnice med seboj razlikujejo, med drugim tudi po večplastnosti varnostnih in dostopnih mehanizmov.

²³ Sodišče se je pri razlagi sklicevalo tudi na ugotovitve Upravnega sodišča RS v sodbi I U 75/2021.

²⁴ Glej SEC vs. Ripple Fact Sheet, https://ripple.com/files/Ripple-Case-Fact-Sheet.pdf, in SEC vs. Ripple: A Turning Point for US Crypto Regulation?.

²⁵ Sladič, J., naved. delo, Podjetje in delo, št. 8/2019, str. 1398.