TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdita izpodbijani sklep in sodba.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Tožnica je s tožbo zahtevala plačilo odškodnine za neizkoriščeni letni dopust v letu 2018, 2019 in 2020. Uveljavlja torej čisti denarni zahtevek, za katerega je skladno s četrtim odstavkom 200. člena ZDR-1 predvideno neposredno sodno varstvo. Pred vložitvijo tožbe je na toženko naslovila zahtevo za odpravo kršitev pravic, v kateri je zahtevala, da se ji omogoči koriščenje neizkoriščenega dopusta za leta 2018, 2019 in 2020, podredno pa izplačilo nadomestila. Zoper sklep, s katerim njeni zahtevi ni bilo ugodeno, se je skladno z določbo 24. in 25. člen ZJU pritožila, toženka pa je njeno pritožbo zavrnila. Tožnica je tako pri toženki zahtevala odpravo kršitev pravic, in sicer prenos in koriščenje neizkoriščenega letnega dopusta, vendar s tožbo tega ne zahteva več, ampak terja le plačilo odškodnine, za kar pa predhodni postopek pri delodajalcu ni obvezen. Ker je sodišče prve stopnje odločilo o tožničini denarni terjatvi, s čimer ji je bil priznan pravovarstveni interes, je pravilno zavrglo tožbo v delu, v katerem je tožnica zahtevala ugotovitev nezakonitosti odločb toženke in njihovo odpravo oziroma razveljavitev. Tožnica nima pravnega interesa, da se razveljavi oziroma odpravi odločba toženke glede njene zahteve za prenos in koriščenje letnega dopusta, saj zahteva le plačilo odškodnine, o tem delu zahtevka pa je sodišče prve stopnje meritorno odločilo, s čimer je nadomestilo odločitev toženke, da ji ne izplača nadomestila. Na obstoj procesnih predpostavk za obravnavo tožbe pazi sodišče po uradni dolžnosti, zato ugovor toženke s tem v zvezi ni bil potreben (274. člen ZPP). Ker je pritožba tožnice zoper sklep neutemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo (2. točka 365. člena ZPP).

Tožnica se neutemeljeno zavzema za to, da je treba upoštevati 5-letni zastaralni rok in da rok za uveljavitev pravice do koriščenja letnega dopusta ni pričel teči, dokler se ni vrnila na delo.

Skladno s sodno prakso velja, da je namen pravice do letnega dopusta, da se delavcu omogoči čas za počitek, sprostitev in razvedrilo. Delodajalec je dolžan delavcu zagotoviti izrabo letnega dopusta v tekočem koledarskem letu, delavec pa je dolžan do konca tekočega koledarskega leta izrabiti najmanj dva tedna, preostanek letnega dopusta pa v dogovoru z delodajalcem do 30. junija naslednjega leta (tretji odstavek 162. člena ZDR-1). Če delavec pravice do plačanega letnega dopusta ni mogel koristiti, ker je bil v referenčnem obdobju na bolniškem staležu, torej zaradi razlogov, ki niso odvisni od njegove volje, mu mora biti omogočeno, da to svojo pravico izkoristi v razumnem prenosnem obdobju. Delavec tako lahko v primeru bolniškega staleža neizkoriščeni dopust koristi do 31. marca v letu, ki sledi letu, v katerem je možen prenos letnega dopusta (četrti odstavek 162. člena ZDR-1). Tako Sodišče EU kot Vrhovno sodišče RS sta zavzela stališče, da bi bilo v nasprotju z namenom pravice do plačanega letnega dopusta, če bi se omogočilo neomejeno kopičenje pravic do plačanega letnega dopusta v času daljšega obdobja nezmožnosti za delo.

Kadar je delavec več zaporednih referenčnih obdobij nezmožen za delo, ugasne njegova pravica do plačanega letnega dopusta s pretekom 15-mesečnega referenčnega obdobja za prenos, kar je poudarilo Sodišče EU tudi v sodbi C-518/20 in C-727/20,3 pri čemer začne prenosno obdobje v primeru bolniškega staleža teči z iztekom referenčnega obdobja in ne s koncem bolniškega staleža. Zastaralni rok za uveljavljanje zahtevkov iz delovnega razmerja iz 202. člena ZDR-1 ni v ničemer povezan s 15-mesečnim obdobjem za prenos pravice do plačanega dopusta, zato se tožnica neutemeljeno sklicuje na 5-letni zastaralni rok.