TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožbi se ugodi, odločba Finančne uprave RS DT 0610-3632/2016-24-08-520-02 z dne 30. 12. 2016 se odpravi v izpodbijanem delu in sicer: - v drugi alineji točke I/1 izreka; - v točki I/2 izreka; - v delu točke I/3 izreka, ki se nanaša na odmero davčnega odtegljaja glede družbe A. d.o.o.; - v točkah I/4, I/5, I/6 izreka, - v točki II/1 in II/2 izreka; - v prvi do tretji alineji III. točke izreka in v delu četrte alineje III. točke izreka (v delu, ki jo ni odpravil že drugostopenjski organ) ter v peti alineji III. točke izreka; - v IV. točki izreka ter se zadeva v navedenem delu vrne organu prve stopnje v ponoven postopek.

II. Tožena stranka mora povrniti tožeči stranke stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila, z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Utemeljeni so tožnikovi ugovori, da ima odprava določenih delov izreka prvostopenjske odločbe posledice tudi pri odmeri zamudnih obresti, kar drugostopenjski organ pri svoji odločitvi ni upošteval. Ni pravilno stališče tožene stranke, ki v odgovoru na tožbo navaja, da je že z odpravo določenega dela odločbe avtomatično odpravljen tudi tisti del obresti, ki se nanaša na odpravljen del odmere. Takšno stališče tožene stranke ni pravilno, izrek izpodbijane odločitve pa tako ni jasen in ni določen.

Ugotovitveni del izpodbijane odločbe ne predstavlja ugotovitvene odločbe iz prvega odstavka 141. člena ZDavP-2, saj njena vsebina tako v izreku kot tudi v obrazložitvi za takšno subsumpcijo ne daje podlage. Iz navedenega izreka ugotovitvene odločbe izhaja zgolj, da tožnik ni pravilno knjižil posameznih poslovnih dogodkov, medtem ko iz obrazložitve izhaja, da naj bi tožnik z neresničnim prikazovanjem posameznih poslovnih dogodkov povzročal davčne učinke, ki mu jih davčni organ v prihodnosti ne bo priznal. S tem pa izrek ugotovitvene odločbe in njena obrazložitev tudi nista skladna.

Tožnik posojila ni nakazal K.K., ampak gospodarskemu subjektu, to je družbi D. d.o.o. Po stališču sodišča dejstvo, da je šlo za povezanost družbe P. d.d. kot posojilodajalke z družbo D. d.o.o. kot posojilojemalko preko posrednega lastništva (družbeništva K.K.) samo po sebi ni pravno odločilno, če ni hkrati ugotovljeno tudi, da je tožnik „posojilo“ - izplačilo dejansko zagotovil omenjenemu družbeniku. Iz prvega stavka 7. točke 74. člena ZDDPO-2 namreč izhaja, da mora biti prikrito izplačilo dobička izvršeno kvalificiranemu družbeniku, ki ima v družbi več kot 25 % delež, torej je lahko le slednji prejemnik nadomestila oziroma koristi.