TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Neposredna prizadetost kakšnega ekonomskega interesa posestnika
ni pogoj za utemeljenost zahteve za sodno varstvo posesti.
Vendar pa se takrat, kadar posestnik nima ekonomskega interesa
za sodno varstvo posesti, lahko izkaže, da sploh nima pravnega
interesa za varstvo posesti.
Sodišče se lahko ukvarja tudi z vprašanjem, ali ima v pravdi zaradi
motenja posesti tožnik kakšen ekonomski interes za zahtevano posestno
varstvo, in sicer v okviru presoje, ali pomeni obravnavani zahtevek
takšno izvrševanje pravice do posestnega varstva, kot ustreza namenu,
zaradii katerega je posest varovana in morali socialistične
samoupravne družbe (75. in 79. člen ter 77. v zvezi z 81. členom in
4. členom zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, Ur.l. SFRJ,
št. 6/80).

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in
ugotovilo, da je toženec motil tožnika v njegovi zadnji mirni posesti
zemljišča parc.št. k.o. s tem, da je dne 22.11.1984 obsekal na tej
parceli gabrovo živo mejo v širini 40 cm in dolžini 10 m - ter
naložilo tožencu, da se v bodoče vzdrži dejanj in posegov v tožnikovo
posest navedene parcele. Odločitev je utemeljilo s tem, da je imel
tožnik posest sporne žive meje, toženec pa ga je z opisanim posegom v
tej posesti motil.
Sodišče druge stopnje je z izpodbijanim sklepom ugodilo toženčevi
pritožbi in tako spremenilo sklep sodišča prve stopnje, da je tožbeni
zahtevek tožeče stranke zavrnilo. Odločitev je utemeljilo s tem, da
tožnik nima ekonomskega interesa za zahtevano posestno varstvo, gre
mu le za princip, zato tožbenemu zahtevku ni mogoče ugoditi.
Zoper ta pravnomočni sklep je Javni tožilec SR Slovenije vložil
pravočasno zahtevo za varstvo zakonitosti, s katero je
uveljavljal zmotno uporabo materialnega prava in sicer 75. in
79. člena zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih.
Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitostii zavrnilo in v
razlogih sklepa navedlo:
Po določbi 75. člena zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih
(ZTLR, Ur.l. SFRJ, št. 6/80) ima vsak posestnik stvarii in pravice (v
smislu 70. člena) pravico do varstva pred motenjem ali odvzemom
posesti (kar je oboje motenje posesti v širšem smislu). Po določbi
78. člena ZTLR sodišče daje varstvo glede na zadnje stanje posesti in
nastalo motenje - in to (po določbi 79. člena) s prepovedjo
nadaljnjega motenja posesti, z zagrozitvijo denarne kazni oz. z
odreditvijo vrnitve odvzete posesti ter drugih ukrepov, potrebnih za
varstvo pred nadaljnjim motenjem. Težišče in bistvena vsebina
odločitve sodišča v pravdi zaradi motenja posesti je sicer res
prepoved bodočega motenja posesti oz. drugi ukrepi posestnega varstva
- toda pogoj za nudenje tega varstva je vendarle ugotovitev, da je
bila posest motena (ne glede na to, ali je ta ugotovitev vsebovana v
izreku sodne odločbe ali le v njenih razlogih). Motenje posesti
(odvzem posesti ali motenje posesti v ožjem smislu) v pravnem smislu,
konkretno v smislu 75. člena ZTLR pa ni vsako dejanje drugega, ki ga
je z nepravnega (dejanskega, izkustvenega) stališča mogoče opredeliti
kot odvzem posesti ali poseg v posest. Da neko dejanje pomeni motenje
posesti, mora predstavljati pravno upošteven poseg v posest. Kdaj je
neki poseg v posest pravno upošteven, je delno dejansko, delno pa
pravno vprašanje. To vprašanje je treba torej reševati na konkretni
dejanski podlagi, torej v vsaki pravdi posebej. V obravnavani pravdii
gre za zahtevek zaradi varstva neposredne posesti stvari po 75. členu
v zvezi s 1. odstavkom 70. člena ZTLR. Zato v nadaljnjih razlogih te
odločbe ni potrebe niti podlage za preseganje okvirov posestne
zaščite neposredne posesti stvari.
Pravilno je stališče javnega tožilca v zahtevi za varstvo
zakonitosti, da se z varstvom posestii preprečuje nasilje in
samovolja. V tem smislu ima tudi prav, da (neposredna) prizadetost
ekonomskega interesa posestnika ni pogoj za utemeljenost zahteve za
sodno varstvo pri motenju posesti. Vendar pa se takrat, kadar
posestnik nima ekonomskega interesa za sodno varstvo posesti, lahko
izkaže, da sploh nima pravnega interesa za varstvo posesti. Posest po
70. členu ZTLR namreč nima takega pomena, da bi sodno varstvo posesti
po 75. do 79. členu ZTLR predstavljalo neko absolutno kategorijo,
različno od vseh drugih oblik sodnega varstva premoženjskih pravic in
interesov - različno po tem, da naj bi tudi odsotnost kakršnegakoli
pravnega interesa za sodno varstvo ne bila ovira za sodno varstvo.
Stvarno pravo, posebej tudi ZTLR, ureja razmerja med ljudmi glede
stvari. Vsa razmerja, ki nastajajo med ljudmi glede stvari, pa imajo
tudi ekonomsko vsebino. V tem smislu je pravni interes za varstvo
vseh pravic in drugih razmerij glede stvari po ZTLR v svojem končnem
družbenem bistvu ekonomski interes. V tem smislu je tudi za
uzakonjeno varstvo posestii po 75. do 79. členu ZTLR končni družbeni
razlog prav ekonomski interes. Tudi posest stvari je namreč razmerje
med ljudmi glede stvari - čeprav 70. člen ZTLR v 1. odstavku poudarja
neposredno dejansko oblast nad stvarjo kot bistveni element posesti.
Predvsem v tem smislu ima torej prav sodišče druge stopnje, da je
posestno varstvo v bistvu bolj varstvo ekonomskega interesa
posestnika kot pa kakšnega njegovega (drugega) pravnega interesa. V
tem smislu pa je preprečevanje samovolje in nasilja kot razlog
posestnega varstva po ZTLR v svojem končnem bistvu varovanje
ekonomskih interesov, ki narekujejo uzakonjeno vsebino posesti.
Neposredna prizadetost kakšnega ekonomskega interesa posestnika
po prej obrazloženem ni pogoj za utemeljenost zahteve za sodno
varstvo posesti. Toda iz drugega doslej obrazloženega sledi tudi, da
je odsotnost kakršnegakoli neposrednega ekonomskega interesa za
posestno varstvo lahko ovira za utemeljenost zahteve za sodno varstvo
posesti - če tudi noben drug pravni interes za posestno varstvo ni
izkazan. V tem smislu je vprašanje obstoja ekonomskega interesa za
posestno varstvo lahko pomembno in je zatorej neutemeljeno stališče
zahteve za varstvo zakonitosti, da se z vprašanjem ekonomskega
interesa po uveljavitvi ZTLR pri presoji zahtevka za sodno varstvo
posesti sploh ni mogoče ukvarjati. Sodišče se lahko ukvarja tudi z
vprašanjem, ali ima v pravdi zaradi motenja posesti tožnik kakšen
ekonomski interes za zahtevano posestno varstvo, namreč v okviru
presoje, ali pomenii obravnavani zahtevek takšno izvrševanje posestne
zaščite, kot ustreza namenu, zaradi katerega je posest po ZTLR
zaščitena, in morali socialistične samoupravne družbe. V skrajnih
primerih namreč uveljavljanje zahteve za sodno varstvo posesti lahko
pomeni tudi zlorabo posesti do varstva posesti.
Vprašanja zakonskih in moralnih meja posestnega varstva ZTLR ne
ureja posebej v določbah poglavja o posesti. Tako določbo ima le
v temeljnih načelih, namreč v 2. odstavku 4. člena, ki določa:
Prepovedano je izvrševanje lastninske pravice v nasprotju z
namenom, zaradi katerega je z zakonom ustanovljena ali priznana,
ali v nasprotju z moralo socialistične samoupravne družbe.
Čeprav ta določba govori le o izvrševanju lastninske pravice, pa
je jasno, da v njej uzakonjeno temeljno načelo velja tudi za
izvrševanje posesti. Že povezava te določbe z 81. členom ZTLR in
primerjava slednjega s 75. členom ZTLR jasno narekuje tako
razlago. Po 81. členu ZTLR je mogoče ne glede na spor zaradi
motenja posesti (začet v roku iz 77. člena) zahtevati sodno
varstvo posestii iz naslova pravice do posesti. Temeljna pravica
do posesti je lastninska pravica (v kontekstu obravnavane pravde
ni razlogov za obravnavanje situacij v zvezi s stvarmi v
družbeni lastniniđ) - omejitve izvrševanja lastninske pravice iz
2. odstavka 4. člena ZTLR so zato posredno tudi meje izvrševanja
vseh drugih pravic. Prepoved zlorabe pravice po 2. odstavku 4.
člena ZTLR zato določa tudi meje izvrševanja posesti - in s tem
tudi meje sodnega varstva posesti iz naslova pravice do posestii
po 81. členu ZTLR. Tam, kjer so meje tega sodnega varstva
posesti, pa so nujno tudi meje sodnega varstva posesti v pravdi
zaradi motenja posesti po 77. členu ZTLR - torej meje tega
varstva po 75. in 79. členu ZTLR. Sodno varstvo, ki ga daje sodišče v
pravdii zaradi motenja posesti torej v tem smislu ni neka absolutna
kategorija, kot je bilo že prej omenjeno.