TFL Vsebine / TFLGlasnik

Reforma izvrševanja konkurenčnega prava EU* v letu 2004 predstavlja doslej najbolj dramatičen reformni premik v njegovi zgodovini.[1] Pri reformi ni šlo za spremembo vsebine konkurenčnopravnih pravil, temveč predvsem za preoblikovanje načina njihovega izvrševanja. Nacionalne konkurenčnopravne agencije so dobile več pristojnosti, začelo se je s spodbujanjem civilnih postopkov, večji poudarek je dobilo odločanje na podlagi učinkov ravnanj podjetij in ne samo strogo formalni vidik.[2] Odpravljen je bil sistem predhodnih prijav sporazumov v skladu s tretjim odstavkom 101. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), ki je bil povsem neučinkovit pri odkrivanju morebitnih kršitev, poleg tega pa je nesorazmerno obremenjeval zmogljivosti Komisije, ki se je namesto s pomembnimi kršitvami z veliko potencialno škodo za blagostanje ukvarjala z večinoma trivialnimi prijavljenimi primeri sporazumov. Za pregon kartelov so bili sprejeti številni novi ukrepi od programa prizanesljivosti, bolj preglednega sistema kaznovanja, do možnosti postopka poravnavanja. Z vidika izvrševanja konkurenčnega prava sta bili sprejeti novi Uredbi s področja členov 101 in 102 ter združitev. V samem reformnem procesu je na prelomu stoletja pomembno vlogo odigral tedanji komisar za konkurenco Mario Monti,[3] ki je bil hkrati profesor ekonomije, in je želel evropsko konkurenčno pravo približati ameriškemu antitrustu.

Ameriški antitrust je z razvojem precedenčnega prava, ki je doživelo koreniti preobrat konec 70-ih in v začetku 80-ih let z vplivom čikaške šole, tlakoval pot modernemu pristopu h konkurenčnemu pravu. Ta temelji na spoznanjih ekonomske znanosti in v skladu z Borkovim predlogom postavlja kot cilj pravnega urejanja ekonomsko učinkovitost in potrošnikovo blaginjo.[4] EU je v precejšnji meri sledil in vpeljal ekonomski pristop h konkurenčnopravnim dilemam, vendar se ob tem ni spremenila niti substantivna zakonodaja niti precedenčno pravo Sodišča EU, ki ostajata v reformnem obdobju na besedilni ravni enaka. Kar pa se je korenito spremenilo, je način izvrševanje konkurenčnega prava s strani Komisije.

Empirična analiza je na vzorcu vseh 234 odločb Komisije za obdobje 1990–2015, s katerim je ta ugotovila kršitve členov 101 in 102 PDEU oziroma prepovedala priglašene koncentracije, pokazala opazne premike v živem pravu (tabela 1). V primerjavi z obdobjem pred majem 2004 je upadlo število kaznovanih primerov zlorab prevladujočega položaja, vertikalnih omejitev ter prepovedanih združitev. Komisija se je osredotočila na pregon kartelov, pri katerih je prišlo do občutnega povečanja izrečenih glob. Grobe številke izvrševanja s strani Komisije tako precej sledijo Borkovim naziranjem o zadržanem pristopu h pregonu monopolov, vertikalnih omejitev ter združitev.

Tabela 1 Statistični podatki Komisije o odločbah o prepovedih združitev in odločb o kršitvah v skladu s členoma 101 in 102 v obdobju 1990–2015

	Pred majem 2004	Po maju 2004	Skupno
Vse odločbe o kršitvah in prepovedih	131	103	234
Odločbe o prepovedi združitve	18	6	24
Odločbe o kršitvah	113	97	210
Odločbe o kršitvah člena 101	91	89	180
Odločbe o kartelnih kršitvah	55	81	136
Vertikalne omejitvene odločbe	36	8	44
Odločbe o kršitvah iz člena 102	22	8	30
Globe za 101. in 102. člen na zadevo	50 milijonov evrov	222 milijonov evrov	130 milijonov evrov
Kartelne globe na zadevo	80 milijonov evrov	247 milijonov evrov	180 milijonov evrov
Globe za vertikalno omejitev na zadevo	13 milijonov evrov	8 milijonov evrov	12 milijonov evrov
102. člen globe na zadevo	33 milijonov evrov	187 milijonov evrov	74 milijonov evrov

Bolj natančna statistična in regresijska analiza je pokazala tudi, da je obdobje po maju 2004 povezano z višjimi globami, ki v skladu z dognanji ekonomske teorije najučinkoviteje služijo zastraševanju.[5] Komisija redkeje izreka vedenjske ukrepe, njene odločitve so bolj obrazložene, postopki se začenjajo večinoma na podlagi prijav žvižgačev po programu prizanesljivosti. Novi izvrševalni instituti prizanesljivosti ter poravnavanja so na drugi strani povzročili tudi, da se je trend kaznovanja po letu 2004 umiril, saj so se podjetja očitno naučila igrati postopkovno igro. Verjetnost sodnega postopka se zaradi reforme ni povečala, večja verjetnost vložitve tožbe je vezana predvsem na višino izrečene globe. To kaže na nespremenjen substantivni pravni okvir, tako da reforma ni prinesla nove pravne negotovosti, ki bi zahtevala razjasnitev skozi sodni postopek. Racionalno podjetja, ki želijo le optimizirati izgube, vlagajo tožbe pred Splošnim sodiščem, da bi zmanjšala naložene denarne sankcije.

Živo pravo kaže na manj dramatične razlike od predvidenih na podlagi teoretičnih razprav, saj je empirična analiza pokazala večjo konvergenco konkurenčnega prava EU z ameriškim antitrustom. Kljub vsemu prepreke bolj ekonomskemu pristopu ostajajo na obeh straneh Atlantika, saj je populistični sentiment proti največjim korporacijam stalno prisoten ter ima svojo politično zaledje. Čikaški argument, da so običajno velike korporacije plod večje učinkovitosti in ne nelegalne dejavnosti ter da ne sme odločevalec njemu nerazumljivo poslovno dejavnost označiti kot uničujoči monopolu,[6] je tako še vedno na preizkušnji.

---

* Prispevek je pripravljen na podlagi obsežne analize in znanstvenega članka France Ocepek: The Theoretical and Empirical Assessment of the Economics-Based 2004 EU Competition Law Reform, v: Pravnik, št. 9-10/2021.

[1] Roger Van den Bergh in Peter D. Camesasca: European Competition Law and Economics: A Comparative Perspective, 2. izdaja. Sweet & Maxwell, London 2006.

[2] Dzmitry Bartalevich: Eu Competition Policy and U.S. Antitrust: A Comparative Analysis, v: European Journal of Law and Economics, 19 (2014) 8/; <https://doi.org/10.1007/s10657-014-9459-7> (12. 8. 2021).

[3] James S. Venit: Brave New World: The Modernization and Decentralization of Enforcement under Articles 81 and 82 of the Ec Treaty, v: Common Market Law Review, 40 (2003) 3.

[4] Robert H. Bork: The Antitrust Paradox: A Policy at War with Itself. Basic Books, New York 1978.

[5] Gary S. Becker: Crime and Punishment: An Economic Approach, v: Journal of Political Economy, 76 (1968) 2.

[6] Ronald H Coase: Industrial Organization: A Proposal for Research, v: Victor H. Fuchs (ur.): Policy Issues and Research Opportunities in Industrial Organization. Economic Research: Retrospect and Prospect (NBER, 1972).