TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Reviziji druge toženke se ugodi, reviziji prve toženke pa delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se pritožbi zavrneta in se potrdita sodba in vmesna sodba sodišča prve stopnje, sicer se revizija prve toženke zavrne.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti drugi toženki njene revizijske stroške v znesku 2.517,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

III. Odločitev o pritožbenih in revizijskih stroških glede zahtevka zoper prvo toženko se pridrži za končno odločbo.

V konkretnem primeru je tožnica (zavarovanka) s tem, ko je z namenom izogniti se sankcijam za prometni prekršek zaradi vožnje pod vplivom alkohola prepustila upravljanje vozila osebi, za katero je vedela, da je pod vplivom alkohola in da nima veljavnega vozniškega dovoljenja, sama kršila zavarovalno pogodbo. V splošnih pogojih, ki so sestavni del zavarovalne pogodbe, je namreč določeno, da zavarovanec in sozavarovane osebe izgubijo svoje pravice iz zavarovanja med drugim, če voznik ni imel veljavnega vozniškega dovoljenja tiste kategorije, ki ga je vozil, in tudi če je upravljal vozilo pod vplivom alkohola. Četudi v času prometne nesreče sama ni bila voznica, je s svojim ravnanjem omogočila upravljanje vozila osebi (ki je s tem pridobila status sozavarovane osebe), za katero je vedela, da ga bo upravljala prav v okoliščinah, zaradi katerih je kršitev zavarovalne pogodbe sankcionirana z izgubo zavarovalnih pravic.

Odškodninski spori so tipični spori, v katerih pride med strankama do spora tako o podlagi kot tudi o višini zahtevka. Na načelni ravni je sicer jasno, da morajo biti za sam obstoj (podlago) odškodninske terjatve kumulativno podane vse potrebne predpostavke. Pa vendarle predpostavka škode, ki je nujna za obstoj temelja, obenem nedvomno bistveno zadeva (predvsem) tudi višino, ta pa se ugotavlja šele po pravnomočnosti vmesne sodbe (o temelju). Zato ni mogoča povsem brezkompromisna zahteva, da mora biti obseg škode, ki je v vzročni zvezi z nedopustnim dejstvom, v vseh pogledih razjasnjen že ob odločitvi o temelju. To je Vrhovno sodišče obširneje obrazložilo v odločbi II Ips 166/2014. Toženka je glede na naravo poškodb tožnice trdila, da jih je tožnica utrpela zato, ker ni bila pripeta z varnostnim pasom, tožnica pa je glede tega vprašanja predlagala sodelovanje izvedencev medicinske in prometne stroke, saj bi šele obe mnenji lahko nudili zadostno dejansko podlago za odločitev. V tem položaju tudi Vrhovno sodišče sodi, da je smotrno, da se o vprašanju vpliva opustitve uporabe varnostnega pasu odloča v nadaljevanju postopka v zvezi z višino zahtevka, namreč z ugotavljanjem relevantnega obsega (velikosti) škode in (višine) odškodnine zanjo. Okoliščine, ki v tem delu tvorijo dejansko podlago odškodninske obveznosti, so namreč tako prepletene, da njihovo ločevanje in povsem izolirana obravnava niti nista mogoča.

V tej fazi postopka na presojo višine tožničinega prispevka vplivajo okoliščine, da se je zavedala, da tožnica nima vozniškega izpita in vozniških izkušenj, da je vedela, da sta obe vinjeni in da je celo spodbujala toženko, naj upravlja vozilo, ker ji v primeru policijske kontrole ne bodo mogli vzeti vozniškega izpita, ker ga nima. Privolitev v vožnjo brez vozniškega izpita (dovoljenja) v vinjenem stanju sta tožničinim zrcalni okoliščini na strani toženke, ki vplivata na njen delež odgovornosti. V prikazanih okoliščinah je tožničin prispevek 65 %, toženkin pa 35 %.