TFL Vsebine / Bibliografski podatki strokovnih člankov

"Divje privatizacije" - gospodarski spori?
Ali pa: kdo vse so lahko subjekti gospodarskih sporov?
Novi časi tudi sodiščem ne prizanašajo. Pojavljati so se začeli
spori, s katerimi se doslej še nismo srečevali. Novi prispevki k
revolucionarnemu pravu so namreč prinesli nove naloge že notorično
preobremenjenim starim sodiščem. S tem v zvezi pa so oživele tudi
funkcije nekaterih organov, za katere v praksi (zlasti na področju
gospodarskih sporov) skorajda nismo vedeli. Doslej nam je namreč za
vsakdanjo rabo zadoščalo določilo 1. odstavka 77. člena ZPP (Opomba:
Zakon o pravdnem postopku, Uradni list SFRJ št. 4/77 - 35/91) ki
pravi, da je pravdna stranka lahko vsaka fizična in pravna oseba.
Vendar pa posebni predpisi določajo, da so pravdne stranke lahko še
nekateri drugi, ki pa jih ne moremo uvrstiti ne med fizične ne med
pravne osebe. (Opomba: Glej 2. odstavek 77. člena ZPP) To so javni
tožilec, (Opomba: Ustava RS govori o državnem tožilcu (135. in 136.
člen)) javni pravobranilec in družbeni pravobranilec samoupravljanja,
ki kot institucije niso osebe. Vsem trem organom pa posebni predpisi
dovoljujejo, da samostojno nastopajo v pravdi in to (samo) na aktivni
strani kot tožniki. Procesna legitimacija omenjenih organov je zelo
natančno določena in omejena. Preširokemu tolmačenju pooblastil
javnega pravobranilca, na primer, je že naredila konec odločba
Vrhovnega sodišča RS III Ips 10/93 z dne 31.3.1993. (Opomba:
Neobjavljena).
Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij (Opomba: Uradni list RS,
št. 55/92, 7/93 in 31/93) je najnovejši tak predpis, ki daje aktivno
legitimacijo družbenemu pravobranilcu samoupravljanja, da začne pred
sodiščem postopek za ugotovitev ničnosti ali za izpodbijanje
posameznih dejanj ali pogodb, sklenjenih v škodo družbenega kapitala.
(Opomba: Glej 50. člen tega zakona). Javni pravobranilci so
pooblaščeni, da na podlagi določila 2. odstavka 10. člena Zakona o
prometu z nepremičninami (Opomba: Uradni list SRS in RS št. 19/76 ...
5/91) izpodbijajo pogodbe o prenosu nepremičnin. Javni tožilci pa
smejo zahtevati ugotovitev ničnosti pogodb po določilu 2. odstavka
109. člena ZOR. (Opomba: Zakon o obligacijskih razmerjih, Uradni list
SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89). (Seveda to niso vsa pooblastila
omenjenih organov, pač pa le tista, ki so v zvezi s prvim delom
naslova prispevka.)
V praksi sodišč se je s tem v zvezi pojavilo vprašanje: kakšne vrste
pa je spor, kjer eden od omenjenih organov "napade" pravno osebo? Po
(še nezapisanih) stališčih nekaterih praktikov naj bi šlo v takih
primerih za gospodarski spor. Temu pa seveda drugi (malce pozno)
nasprotujemo. Treba je priznati, da dosedanja praksa na navedeno
vprašanje ni bila posebej pozorna. Redke primere zadev te vrste so
doslej reševali tako civilni kot gospodarski oddelki rednih sodišč.
Problema pa očitno tudi niso zaznale prizadete pravdne stranke, saj
ni evidentiran primer, ko bi se katera prav zato pritožila ali
vložila revizijo. (Opomba: Napačna opredelitev vrste spora ima lahko
težke posledice. Tako je npr. sestava senata na drugi stopnji v
postopku v gospodarskih sporih drugačna kot v rednem postopku (2.
odstavek 493. člena ZPP). Nepravilna sestava sodišča pa pomeni
bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. točki 2. odstavka
354. člena ZPP. (Na nesmiselnost take ureditve sem že opozorila v
zapisu: Še o načelu laičnosti v gospodarskih senatih višjih sodišč,
PP št. 3/91 str.8).
Kaj je gospodarski spor, ZPP ne pove. Definicije gospodarskega spora
ne dajeta niti v praksi najbolj upoštevana komentatorja ZPP Triva
(Opomba: S. Triva, V. Belajec, M. Dika: Građansko parnično procesno
pravo, Zagreb, 1986, str. 653-658) in Juhart (Opomba: J. Juhart:
Civilno procesno pravo FLR Jugoslavije, Ljubljana 1961, str. 613 -
621). Zato pravzaprav ne preostane drugega, kot da rečemo, da so to
spori, za katere veljajo pravila o postopku v gospodarskih sporih. Za
določitev gospodarskega spora so na voljo trije kriteriji:
personalni, kavzalni in mešani. Če pustimo ob strani spore z
mednarodnim elementom, veljajo pravila o postopku v gospodarskih
sporih v naslednjih primerih:
1. v sporih, v katerih sta obe stranki družbenopolitični skupnosti,
podjetji, organizaciji združenega dela, samoupravni interesni
skupnosti ali drugi samoupravni organizaciji ali skupnosti (Opomba:
1. točka 489. člena ZPP). To naj bi bili spori med t.i. gospodarskimi
subjekti in zato gre za opredelitev po personalnem kriteriju. Slednji
v praksi tudi prevladujejo.
2. v sporih, ki se nanašajo na ladje in na plovbo po morju ter po
notranjih vodah, in v sporih, za katere velja plovbno pravo (plovbni
spori), razen sporov o prevozu potnikov (Opomba: 2. točka 489. člena
ZPP). Primer, ko gre torej za kavzalni kriterij.
3. v sporih, ki izvirajo iz medsebojnih gospodarskih razmerij
imetnikov obratovalnic in drugih posameznikov, ki opravljajo kot
registriran poklic kako gospodarsko dejavnost, oziroma iz medsebojnih
gospodarskih razmerij teh oseb in pravnih oseb iz 1. točke 489. člena
ZPP (Opomba: 489.a člen ZPP). Pri te vrste sporih pa imamo mešani
kriterij, ko so pomembni tako subjekti kot tudi vsebina spornega
razmerja.
Iz nedvomno zastarelega in novi ustavni (gospodarski) ureditvi
neprilagojenega besedila ZPP (kar pa niti ni ovira pri iskanju
statusa omenjenih organov, potrebnega za uvrstitev med subjekte
rednega oziroma posebnega postopka) izhaja, da so subjekti
gospodarskih sporov taksativno našteti in ne morda primeroma. Širitev
števila subjektov torej ne pride v poštev. Ali lahko javnega
pravobranilca ali katerega od ostalih dveh možnih tožnikov uvrstimo
med katerega od naštetih subjektov iz prve točke 489. člena ZPP?
(Najbrž ni dvoma, da uvrstitev med spore, razvrščene po kavzalnem in
mešanem kriteriju ne pride v poštev.) Kot vidimo, jih ZPP posebej ne
omenja. Med subjekti gospodarskega spora so namreč naštete le pravne
in samo izjemoma tudi fizične osebe. Sledi, da so torej subjekti
gospodarskega spora lahko le osebe (ne pa tudi "neosebe").
Namesto zaključka - samo še želja glede bodoče ureditve področja
gospodarskih sporov. Na vrnitev nekdaj priznanih specializiranih
gospodarskih sodišč bomo morali, kot vse kaže, pozabiti (Opomba: Več
o tem T. Dobrovnik-Zima: Specializirana gospodarska sodišča - da ali
ne? PP št. 8/92, str. 6-7). Pred nami je nova (katera že po vrsti?)
reorganizacija sodišč. Ker se spet omenjajo okrajna, okrožna in druga
sodišča iz časov, ki še niso tako zelo daleč za nami, preostaja le še
upanje, da bo v novem ZPP glede gospodarskega spora spet prevladal
mešani (lahko pa bi tudi objektivni), nad subjektivnim kriterijem. To
bi pomenilo vrnitev stare ureditve ne le v splošnem organizacijskem
pogledu temveč tudi v vsebinskem: ko spori, ki se tičejo nepremičnin
(stvarnopravni) ponovno ne bi bili več gospodarski spori. Kot pravi
M. Dika (Opomba: Novo parnično procesno pravo, Zagreb 1977, str. 185)
je bistveni razlog za obstoj posebnega postopka v gospodarskih sporih
posebna narava materialnega prava, ki ga je treba uporabljati v
gospodarskih sporih. Ta pa predpostavlja visoko stopnjo
specializacije sodnikov in to ne samo glede poznavanja pravne temveč
tudi glede poznavanja metajuridičnih disciplin.
Tožbe, ki jih vlagajo prej obravnavani organi, tudi po vsebini ne
vsebujejo sporov iz medsebojnih gospodarskih razmerij. Največkrat so
to tožbe, na ugotovitev ničnosti pogodb, ki sploh niso gospodarske
pogodbe, kot jih definira določilo 2. odstavka 25. člena ZOR.