TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbama dedinje J. A. in dediča J. R. se delno ugodi in se izpodbijani sklep v 3. in 4. točki izreka spremeni tako:

- da se dediča J. R. napoti na pravdo, da zoper sodedinjo J. A. vloži tožbo na ugotovitev, da v zapuščino sodi osebno vozilo C. do polovice,

- da se dedinjo J. A. napoti na pravdo, da zoper sodediča J. R. vloži tožbo na ugotovitev, da v zapuščino ne sodi polovica sredstev na računu te dedinje.

II. V preostalem se pritožbi zavrneta kot neutemeljeni in se izpodbijani sklep potrdi (v 1. in 2. točki izreka, v 3. točki izreka, razen za osebno vozilo C. do polovice, v 4. točki izreka, razen za polovico sredstev na računu dedinje J. A., in v 5. točki izreka).

V primeru 33. člena ZD gre za izločitev predmetov po sili zakona, zato je trditveno in dokazno breme praviloma na tistem, ki meni, da ni podlage za izločanje.

Sodna praksa in pravna teorija stojita na stališču, da je zapuščinski postopek enoten in samostojen. Namen zapuščinskega postopka je, da se ugotovi, kaj tvori zapuščino in kdo so njegovi dediči. Zato zapuščine ni moč razdeliti z delnim sklepom o dedovanju, ker je po 210. členu ZD sodišče vedno dolžno prekiniti postopek in stranke napotiti na pravdo, če obstaja spor, ali določeno premoženje sodi v zapuščino. Iz tega razumljivo sledi, da je treba razčistiti vsa sporna vprašanja, ki se nanašajo na dedovanje, in je šele nato mogoče izdati sklep o dedovanju.

Predmet dedovanja so lahko tudi pravice zapustnika iz najemne pogodbe za grob.