TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi in se prvostopenjska sodba v izpodbijani II. točki izreka delno spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek na plačilo 7,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 10. 2019 do plačila.

II. V preostalem delu II. točke izreka in v izpodbijani IV. točki izreka se pritožba zavrne in se prvostopenjska sodba v teh delih potrdi.

III. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

V 8. členu ZPP je uzakonjeno načelo proste presoje dokazov. Po tem določilu o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. V sistemu proste dokazne ocene je sodnik tisti, ki ocenjuje dokaze, pri čemer ni vezan na nobena dokazna pravila o dokazni moči posameznih dokaznih sredstev. Temu nasprotna je vezana dokazna ocena. Po tej oceni, torej po pozitivni legalni dokazni teoriji pravo ne predpisuje le izbire dokaznih sredstev in načina izvajanja dokazov, marveč tudi njihovo dokazno vrednost. Zakon vnaprej striktno določa, kakšno težo ima posamezen dokaz. Ta teorija je bila značilna predvsem za srednjeveško pravo. Kršitev proste dokazne ocene je lahko dvojna. Kadar gre za neupoštevanje metodološkega napotka, ki ga daje 8. člen ZPP, gre lahko za relativno bistveno kršitev določil pravdnega postopka, lahko pa tudi za absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (površna ali pomanjkljiva dokazna ocena). Če pa je argumentacija sicer v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, a je vsebinsko neprepričljiva, je podana zmotna ugotovitev dejanskega stanja.

Sodišče zavrne dokazni predlog za izvedbo nekega dokaza takrat, kadar spozna, da je ta dokaz že uspel. Pa tudi takrat, kadar stranka ni navedla dejstev, ki jih namerava dokazovati s predlaganimi dokazi.

Skladno z določilom prvega odstavka 117. člena SPZ se za upravljanje skupnih delov smiselno uporabljajo določila tega zakona, ki urejajo solastnino, razen če pogodba o medsebojnih razmerjih določa drugače. Vendar ne iz prvega ne iz drugega citiranega določila ne izhaja, da pogodba o upravljanju zavezuje tudi tiste etažne lastnike, ki niso zajeti v pogodbi o upravljanju (ki je niso podpisali), določene skupne dele pa uporabljajo. Zgolj uporaba skupne površine centra tudi s strani lastnikov objektov B in F (T. - novi del) zato ne pomeni, da pogodba o opravljanju upravniških storitev, ki jo je sklenila tožnica le z lastniki poslovnih prostorov T. - stari del, vključuje tudi etažne lastnike T. - novi del.

Nekonkretizirane navedbe ne upravičujejo izvajanje dokazov.